Človeški viri v povezavi z e-gradivom v arhivih – raziskava z vprašalniki

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Email -- 0 Flares ×

(Ljudski resursi povezani s e-gradivom u arhivima – anketno istraživanje)
(Human resources in connection with e-records in archives – survey with questionnaires)

Izvleček
V prispevku so prikazani rezultati 1 spletne raziskave s področja človeških virov, ki upravljajo z e-gradivom v arhivih in je bila izvedena v arhivskih ustanovah v Evropi in po svetu. Raziskava skuša na podlagi vprašalnika definirati, katera znanja in veščine se pričakujejo od arhivskih delavcev, ki upravljajo z e-gradivom, kakšna je njihova formalna izobrazba, ali se neprestano strokovno izobražujejo in usposabljajo ter širijo svoja znanja, sposobnosti in veščine. Raziskava prav tako skuša prikazati stopnjo njihovega profesionalnega zadovoljstva in delovne izpopolnjenosti pri delu z e-gradivom ter katere probleme, tekom svojega upravljanja z e-gradivom, vidijo kot največji strokovni izziv, kakor tudi kako si predstavljajo svojo lastno profesionalno prihodnost. Raziskava je zaobjela več kot 100 vprašanih v Sloveniji, državah jugo-vzhodne regije, Evrope in po svetu.
Ključne besede: arhiv, arhivsko gradivo, elektronsko arhivsko gradivo, človeški viri, vprašalnik, anketa

1. Uvod
V prispevku, ki je nastal za potrebe 28. zborovanja Arhivskega društva Slovenije,2  so prikazani priprava, potek in rezultati spletne raziskave s področja človeških virov, ki upravljajo z e-gradivom v arhivih in so bili izvedeni v arhivskih ustanovah v Evropi in po svetu. Avtorici prispevka sva sledečo raziskavo temeljili na spletnih vprašalnikih,3  ki sva jih preko spletne aplikacije MojaAnketa.si4 posredovali zaposlenim v ustanovah, ki hranijo arhivsko gradivo po celem svetu. Ravno zaradi lingvistične raznolikosti ciljne publike je vprašalnik nastal v šestih jezikih: slovenščini, hrvaščini, angleščini, nemščini, italijanščini in francoščini.5

Raziskava z vprašalniki je potekala v obdobju od 15. marca do 7. junija 2017. Opisi vprašalnika, ki sta ga sestavili avtorici prispevka, vključno z dodatno razlago in navodili za izpolnjevanje vprašalnika, v vseh šestih jezikih, so bili objavljeni na spletni strani Zgodovinskega arhiva Ljubljana, kjer je bilo možno dostopati do vprašalnikov preko spleta (online anketa).6
Za boljši odziv na raziskavo ter lažje in hitrejše vzpostavljanje stikov s potencialnimi sodelujočimi7 so bile informacije o izvajanju raziskave in prošnje za izpolnjevanje vprašalnikov posredovane ne samo osebno ali preko elektronske pošte, temveč tudi preko družbenih omrežij – v ta namen je bil kreiran Facebook profil Anketa ZAL. Na ta način je bilo mogoče razširiti informacijo o izvajanju raziskave z neposrednim kontaktom v realnem času širokemu krogu potencialnih sodelujočih.

Namen raziskave je bil pridobiti odgovore od čim širšega spektra zaposlenih v organizacijah, ki izvajajo arhivsko dejavnost, torej se nisva omejevali izključno na strokovne delavce, temveč sva skušali pritegniti v raziskavo tudi vodstvo teh ustanov, pedagoške oziroma andragoške delavce za delo z uporabniki ipd. Kot strokovni delavci pa se za potrebe te raziskave pojmujejo delavci, ki delajo z oziroma na arhivskem gradivu in/ali imajo za to pridobljeno izobrazbo in/ali opravljen strokovni izpit (npr. arhivisti, informatiki, konzervatorji itd.). V raziskavo so bili zajeti delavci, ki stalno ali le občasno upravljajo z e-gradivom.
Za potrebe te raziskave sva v uvodnem nagovoru opredelili sledeče pojme:

  • upravljanje zajema skrb za arhivsko e-gradivo pri ustvarjalcih in njegov prevzem v arhiv, skrb za dolgoročno ohranjanje arhivskega e-gradiva ter za nadaljnjo uporabo in dostopnost,
  • e-gradivo zajema izvirno elektronsko (digitalno in analogno) gradivo ter digitalizirano gradivo, ki je izvirno nastalo v fizični ali elektronski analogni obliki,
  • pojem arhiv zajema vse organizacije, ki izvajajo arhivsko dejavnost oziroma imajo za to zadolžene organizacijske enote.

Vprašalnik za raziskavo je razdeljen na tri tematske sklope. Prvi sklop se navezuje na organizacije sodelujočih v raziskavi, s čimer sva želeli pridobiti uvid v organizacije iz katerih izhajajo vprašani. To je pomembno, saj s tem pridobimo informacije o financiranju in informacijski podpori organizacijam, ki se čedalje bolj soočajo z elektronskim gradivom, četudi morda niso bile ustanovljene v ta namen. Ali imajo za upravljanje z elektronskim gradivom specializirane organizacijske enote, kako velike so te in kako časovno dolg je njihov obstoj, so vprašanja, na katere sva avtorici iskali odgovore.
Drugi sklop se navezuje na izobrazbo in delovne izkušnje sodelujočih v raziskavi ter njihove izkušnje v zvezi z e-gradivom. Želeli sva dobiti uvid v izobrazbeno strukturo delavcev v organizacijah, ki se ukvarjajo v čedalje večji meri z elektronskim gradivom, s kakšno izobrazbo prihajajo v arhive, kakšne vrste usposabljanj imajo na voljo za nadgrajevanje svojega znanja, kako se zaposleni čutijo kompetentne za opravljanje nalog v zvezi z e-gradivom.
Tretji sklop se navezuje na strokovne izzive vprašanih in izzive arhivske stroke v zvezi z e-gradivom in čedalje bolj spreminjajočimi se nalogami zaposlenih v teh institucijah. Ali zaposleni v teh organizacijah zaupajo v profesionalno skupnost, ki jo sestavljajo in bi naj iskala rešitve, ki jih upravljanje elektronskega gradiva predstavlja, je le eno izmed petinštiridesetih vprašanj, ki sva jih avtorici v raziskavi zastavili sodelujočim.

2. Sumarna analiza rezultatov raziskave
Raziskava je skupaj zajela 96 sodelujočih8  iz 16 držav, od tega 53 moških in 43 žensk, v povprečju starih 42,2 leti. Zaradi lažje analize in primerjave rezultatov so odgovori sodelujočih razvrščeni po geografsko-jezikovni pripadnosti sodelujočih:

  1. območje Slovenije (39 sodelujočih)9,
  2. jugovzhodno regionalno območje, tj. Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Makedonija (29 sodelujočih)10,
  3. nemško govoreče območje, tj. Nemčija in Avstrija (17 sodelujočih)11,
  4. druge evropske države, in sicer Belgija, Češka republika, Gruzija, Italija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Španija in Romunija (11 sodelujočih)12.

Glede na opis in naziv delovnega mesta lahko razlikujemo med nekaj skupinami sodelujočih:

  1. arhivska stroka – strokovni delavci:
    – svetovalci, svetniki (9)13
    – arhivisti (34)14
    – arhivisti informatiki, strokovnjaki za digitalizacijo (3)
    – arhivisti – bibliotekarji (1)
    – arhivisti raziskovalci, dokumentalisti raziskovalci (3)
    – arhivski tehniki in arhivski pomočniki (4)
    – ostali (4)15
  2. arhivska stroka – vodstveno osebje:
    – višji vodstveni delavci (14)16
    – srednji in nižji vodstveni delavci (19)17
  3. arhivska stroka – administrativno osebje (3)18
  4. sorodne stroke:
    – konzervatorsko-restavratorska (1)
    – muzejska (1)

Približno ena tretjina (32,7 %) vprašanih ima med 11 in 25 let delovnih izkušenj v arhivski stroki, nekaj manj kot tretjina (29,6 %) pa med 6 in 10 let, 19,8 % dela v arhivski stroki več kot 26 let, in 17,9 % vprašanih manj kot 5 let:

Velika večina vprašanih je visoko izobraženih. Kar 44,6 % je dokončalo visoko šolo ali fakulteto, 25, 4 % vprašanih ima magisterij znanosti in 21,6 % doktorat. Višjo šolo je končalo 4,5 % in srednjo 3,9 % vprašanih.

Večina vprašanih (60,5 %) ima pridobljeno izobrazbo s področja humanistike in družboslovja. Tretjina vprašanih (33,6 %) je končalo študij na področju arhivskih znanosti, medtem ko je približno 3,1 % vprašanih doseglo izobrazbo s področja računalništva in informatike, 1 % iz ostalih tehničnih znanosti, 1 % iz ekonomski znanosti in 0,8 % na področju umetnosti.

Skoraj tri četrtine vprašanih (73,2 %) poseduje dodatne veščine, 10,3 % vprašanih meni, da jih nima, 16,5 % pa ne ve, ali jih ima.

Kot dodatne veščine so najbolj pogosto navedeni znanje tujih jezikov, prevajanje, vodenje projektov, upravljanje, organizacijske in komunikacijske sposobnosti, informatika in računalništvo (»računalniška znanja«), transkripcija in paleografija, znanje zgodovine, potem veščine na področju varstva filma in fotografije, poučevanje, »socialne veščine« (»social skills«), analitične veščine (»smisel za analizo in sintezo«), grafično oblikovanje, oblikovanje spletnih strani itd.
Sodelujoči v raziskavi izhajajo iz 64 institucij, od tega je 45 javnih arhivov19, 19 pa jih uvrščamo med ostale arhivske ali sorodne institucije.20

Malo več kot tretjina (34,4 %) teh organizacij zaposluje manj kot 10 strokovnih delavcev. V 23,6 % organizacij je zaposlenih med 10 in 20 strokovnih delavcev, 12,4 % jih zaposluje med 30 in 40 ljudi, 29,6 % navedenih organizacij pa zaposluje več kot 40 strokovnih delavcev.
Organizacije se večinoma financirajo iz javnih sredstev (82,2 %), medtem ko se 11,5 % teh organizacij financira iz javnih in zasebnih sredstev ter z oglaševanjem (»Advertisements«), in približno 6,3 % z donacijami in projektnimi sredstvi iz EU skladov.
Glede na odgovore vprašanih predstavljajo največji delež strokovnega osebja v omenjenih organizacijah arhivisti (23,1 %), sledijo arhivski tehniki (14,5 %) in bibliotekarji/knjižničarji (12,6 %), nato pa strokovnjaki s področja računalništva in informatike (8,2 %), strokovni delavci s področja restavracije in konzervacije (7,9 %), sledijo še arhivisti informatiki (7,4 %), arhivisti specialisti (7,2 %), fotografi (7,1 %), dokumentalisti (2,2 %) in drugi specializirani profili, ki skupaj predstavljajo manjši odstotek (7,2 %) .21

Skoraj tretjina (29,4 %) navedenih organizacij nima zaposlenih strokovnjakov s področja računalništva in informatike. Prav tako približno ena tretjina (32,2 %) organizacij ne predvideva povečanje števila strokovnjakov s področja računalništva in informatike.
Ko gre za dojemanje višine prejemkov, je 43,5 % vprašanih menilo, da so arhivisti in strokovnjaki s področja računalništva in informatike v podobnih plačilnih razredih, 15,5 % jih ocenjuje, da so arhivisti bolje plačani, 13,2 % misli, da so strokovnjaki s področja računalništva in informatike v višjem plačilnem razredu, 27,7 % pa ni poznalo odgovora na to vprašanje.
Od 64 organizacij, zajetih v raziskavo, ima le 24, tj. 37,5 %, posebne organizacijske enote (oddelke), ki so specializirane za upravljanje e-gradiva. Tretjina (33 %) teh organizacijskih enot ima med 3 in 5 zaposlenih, in 26,8 % ima samo enega zaposlenega. 12,3 % organizacijskih enot zaposluje 2 delavca, v 24,6 % organizacijskih enot pa je med 6 in 10 zaposlenimi. Le 3,3 % navedenih organizacijskih enot zaposluje med 11 in 15 delavci.
Razen tega, da so razmeroma maloštevilne, so specializirane organizacijske enote za upravljanje z e-gradivom tudi razmeroma mlade. Večina od njih (29,6 %) obstaja šele 6 do 10 let, 18,5 % je mlajših od enega leta, 16,2 % obstaja le dve leti, in 16,8 % med 3 in 5 leti. Organizacijskih enot, ki obstajajo od 11 do 15 let je 8,3 %, enot, ki obstajajo od 16 do 20 let je samo 2,3 %, starejših od 20 let pa je 8,3 %.
Samo 6,1 % celotnega števila vprašanih je dejalo, da e-gradivo sploh ne vpliva na njihovo delo. E-gradivo vpliva v manjši meri na 17,7 % vprašanih, medtem ko je preostalih 76,2 % sodelujočih v raziskavi odgovorilo, da e-gradivo različno intenzivno vpliva na njihovo delo: na 25,9 % vprašanih vpliva »zelo veliko«, na 18,6 % vpliva »veliko«, na 31 %, pa samo »vpliva«. Ti podatki so povezani z odgovorom na vprašanje, ali sodelujoči v raziskavi upravljajo z e-gradivom, kjer sta dve tretjini (67,9 %) vprašanih odgovorili pritrdilno, in ena tretjina (32,1 %) negativno.
Več kot polovica vprašanih, ki upravlja z e-gradivom, opravlja to delo manj kot 10 let22 in večinoma le občasno (42,9 %), medtem ko 18,9 % z e-gradivom dela nenehno.
Svoje delo z e-gradivom so vprašani opisali različno:

  • sprejemanje sporočil in dokumentov po e-pošti, skeniranje dokumentov in prejete pošte, izdelava arhivskih popisov v elektronski obliki, urejanje in popisovanje fondov in zbirk digitalnega gradiva, urejevanje računalniške baze, delo s digitaliziranimi podatki, hramba e-gradiva, evidentiranje, selekcija, prevzem, arhiviranje digitalnega gradiva , vodenje evidenc uporabe, upravljanje z digitaliziranim gradivom, upravljanje z digitalno zbirko, itd. ,23
  • delo z digitaliziranimi podatki, preverjanje datotek, avtentikacija, identifikacijo, metapodatkovni opis gradiva, procesi prenosa podatkov, shranjevanje e-gradiva v digitalni arhiv, vzdrževanje in ažuriranje zbirke podatkov, upravljanje e-zapisov, zbirk podatkov in pretvorbo formatov, raziskovanje podatkov, evidentiranje zbirk digitaliziranega gradiva, priprava gradiva za digitaliziranje, digitaliziranje gradiva, hramba podatkov na določenih medijih (DVD, zunanji disk), računalniška obdelava ,24
  • upravljanje s postopki digitalizacije, dolgoročna hramba digitalnih podatkov, ohranjanje in indeksiranje elektronskih dokumentov, vzdrževanje sistemov za upravljanje z dokumenti, izgradnja in vzdrževanje digitalnega arhiva, upravljanje z varnostno kopijo digitalnega arhiva in kopiranje v digitalni repozitorij, optimizacija iskalnika digitalnih vsebin ,25
  • upravljanje s postopki digitalizacije, zbiranje in indeksacija e-zapisov, kreiranje SIP-a, upravljanje z digitalnimi arhivi, katalogiziranju, opis, zbiranje podatkov (harvestiranje) .26

Skoraj dve tretjini vprašanih (59,1 %) iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije poleg nalog povezanih z e-gradivom stalno opravlja še druga dela v svoji organizaciji.27

Med vprašanimi iz drugih držav v Evropi je ta odstotek nekoliko manjši (57,1 %)28 , medtem ko se v Nemčiji in Avstriji dvigne na 71.4 %29 .
Nekoliko več kot polovica vprašanih (51 %) so občasno poklicno usposablja pri delu z e-gradivom30, 22,7 % nenehno, medtem ko 22,8 % ne nadgrajuje nadalje svojega znanja, 3,5 % pa jih je mnenja, da ni za to nobene potrebe.

Kot svojo šibko točko področja upravljanja z e-gradivom je večina vprašanih označila poznavanje in uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (20,8 %), sledi prevzemanje elektronskega arhivskega gradiva v pristojne arhive (20,2 %), poznavanje arhivske zakonodaje in standardov (15 %), strokovna obdelava elektronskega arhivskega gradiva (14,7 %) in upravljanje ter uporaba elektronskega arhivskega gradiva (11,9 %).

»Drugo« je odgovorilo 7,8 % vprašanih. V povprečju je samo 3,1% vprašanih izjavilo da nima slabe točke, medtem ko 6,5 % vprašanih ne pozna svoje slabe točke.
Skupna povprečna stopnja profesionalnega zaupanja vase ni zelo visoka
– le nekoliko več kot polovica celotnega števila vprašanih (55 %) je mnenja, da so dovolj usposobljeni za opravljanje svojega dela, 30,2 % jih meni, da so mogoče dovolj usposobljeni, kar 12,6 % pa se nima za dovolj usposobljene za opravljanje svojega dela.31

Tretjini vprašanih predstavlja delo strokovni izziv (33 %), 26 % jih je zadovoljnih, zelo zadovoljnih s svojim delom pa je 18,5 %. 13,3 % vprašanih je mnenja, da jih delo izpopolnjuje, eden od vprašanih je zapisal, da »želi nadgraditi dosedanje izkušnje in zadovoljstvo«. Vendarle pa so bili zabeleženi tudi  negativni odgovori: 1 vprašan je svoje delo ocenil kot brezpredmetno (brez smisla), 1 je svoje delo označil za dolgočasno, 1 pa za monotono. Tu je treba navesti mnenje enega izmed vprašanih, in sicer, da ga delo »obremenjuje zaradi nedorečenosti in stalnega pomanjkanja sredstev«, drugi je mnenja, da je delo zaradi »nepoznavanja realnih razmer pri ustvarjalcih gradiva […] večkrat nerealno zastavljeno, tu predvsem mislim na ravnanje z digitalnim gradivom.« Nadalje je eden izmed sodelujočih v raziskavi odgovoril: »Strokovno delo s klasičnim arhivskim gradivom mi predstavlja profesionalno zadovoljstvo in me delovno izpopolnjuje, ne čutim pa nobene želje in naklonjenosti do strokovnega dela z elektronskim arhivom.«
Kot največje izzive arhivske stroke glede upravljanja z e-gradivom v prihodnosti32, so vprašani navedli:

  1. zagotavljanje varne dolgoročne hrambe,
  2. spreminjajoča informacijska tehnologija,
  3. varstvo podatkov (osebnih, tajnih),
  4. usposobljenost človeških virov v arhivih, ki upravljajo z e-gradivom,
  5.  zagotavljanje celovitosti, avtentičnosti in uporabnosti gradiva.

Žal pri sodelujočih v raziskavi ni bila izkazana visoka stopnja zaupanja v arhivsko profesionalno skupnost in njeno reševanje problemov v zvezi z e-gradivom in njegovo trajno hrambo: samo 8 % vprašanih meni, da je profesionalna skupnost zmožna najti rešitve za probleme z e-gradivom, medtem ko jih 25,8 % meni, da je »verjetno« sposobna, 10,6 % pa na vprašanje ni moglo odgovoriti. 16,5 % vprašanih je mnenja, da nekaterih problemov verjetno ne bo mogoče rešiti, 7,6 % pa je o tem prepričanih. 11,5 % vprašanih predvideva, da bodo problemi v zvezi z e-gradivom in njegovo trajno hrambo rešeni v daljni prihodnosti, le 10,1 % vprašanih pa je mnenja, da bodo rešeni samo nekateri problemi.33
Vprašani svojo osebno profesionalno prihodnost v arhivski stroki dojemajo pozitivno (rezultat na lestvici od 1 do 5 znaša v povprečju 3.76): le 5,5 % jih predvideva, da se bo opis njihovih delovnih mest in nalog v prihodnje spremenil v tolikšni meri, da svojih delovnih nalog ne bodo mogli uspešno izvajati, 12,9 % vprašanih pa ni znalo odgovoriti na to vprašanje. Po drugi strani je kar četrtina (25,7 %) vprašanih mnenja, da bodo v naslednjih 10 letih uspešno opravljali svoje delovne naloge, več kot polovica celotnega števila vprašanih (53,1 %) pa je prepričana, da bo šla v korak s spremembami.
Kar 75,6 % vprašanih ne skrbi za njihovo delovno mesto, po drugi strani pa ima strah pred izgubo zaposlitve oziroma da bo njihovo delovno mesto ukinjeno 11,3 % vprašanih34 . 13,1 % vprašanih je zavrnilo odgovor na to vprašanje.
Čeprav je šlo za izbirno vprašanje, so se na vprašanje o tipu osebnosti odzvali skoraj vsi sodelujoči v raziskavi.35   Vprašani so se večinoma označili za realiste (50,9 %) in optimiste (35,3 %).

Samo 3,2 % izmed njih se je označilo za melanholike, medtem ko je pesimistov tudi zelo malo, le 3,1 %. 7,5 % vprašanih je navedlo odgovor pod možnost »drugo«, med drugim so izjavili, da so »fleksibilni dogmatik«, in celo »šišmiš«, »mešan tip«, »mešanica optimista in realista«, »Ein optimistischer, motivierter Nostalgiker mit dem Hang zu Negativen«, »I am persistent«, navedimo pa še daljši odgovor ene izmed vprašanih: »Kar se tiče e-arhiviranja in e-arhiva v slov. javnih arhivih, sem glede na izkušnje, dosedanje dosežke in način dela, pesimistka.«

3. Zaključek
Iz izsledkov raziskave je razvidno, da je sistematizirano upravljanje z e-gradivom še vedno v začetni fazi, vsaj kar se tiče arhivov v Evropi, ki so bili zajeti v raziskavo. Komajda dobra tretjina arhivov ima specializirane organizacijske enote za upravljanje z e-gradivom, od katerih slaba tretjina obstaja manj kot 10 let. Tudi nemški javni arhiv z največjim številom strokovnih delavcev (več kot 200), ki je bil zajet v to raziskavo, ima manj kot 10 zaposlenih v specializiranem oddelku za e-gradivo, četudi le-ta obstaja že več kot 15 let, vendarle pa se število novo zaposlenih strokovnjakov s področja informatike in računalništva v tej organizaciji povečuje. Po drugi strani je v arhivu, specializiranem za področje bančništva (ki pa ni bil obravnavan v okviru sumarne analize), iz Južne Amerike, kjer je prav tako več kot 200 strokovnih delavcev, razmerje med arhivskimi strokovnimi delavci in strokovnjaki s področja informatike in računalništva 3:1. Njihovo število se enakomerno povečuje, v specializiranem oddelku za e-gradivo, ki obstaja že več kot 20 let, pa imajo med 31 in 35 zaposlenimi. Mnenje sodelujočega v raziskavi iz te organizacije (gre za vodilni kader) glede njegove profesionalne prihodnosti je zelo pozitivno, prav tako je mnenja, da bo stroka v prihodnosti zmožna rešiti večino problemov v zvezi z dolgotrajno hrambo e-gradiva. Arhiv se, tako kot nemški, financira iz javnih sredstev. Ali je ključno za suvereno upravljanje z e-gradivom področje specializiranosti arhiva, je drugo vprašanje.
Zaključek tega prispevka morda najbolje izražajo odgovori sodelujočih v raziskavi na 45. – zaključno in hkrati izbirno – vprašanje, v katerem smo sodelujoče zaprosili za komentar v zvezi s temo ali izvedbo raziskave: tako nekateri vprašani pogrešajo informacije »v zvezi z digitalizacijo, kaj se sprejema, kje so težave in kaj bi bilo potrebno dodatno sprejeti ali spremeniti«, prav tako želijo svoje znanje nadgrajevati z delavnicami ter morebitnimi programi »strokovne usposobljenosti za tovrstna dela, za katera ni moč pridobiti druge izobrazbe v formalnih izobraževanjih«. Drugi so mnenja, da je »e-arhiviranje […] področje, ki zahteva na prvem mestu ustrezna finančna sredstva, na drugem natančno izdelano vizijo, temelječo na konkretnih korakih in rešitvah, na tretjem pa ustrezno relacijo med arhivisti in podpornimi službami (informatiki ipd.), pri čemer mora biti jasno, da z gradivom (tudi elektronskim) še vedno upravljamo in odločamo arhivisti.« Spet tretji menijo, da bi morala biti arhiv, ki hrani elektronsko gradivo in arhiv, ki hrani gradivo v fizični obliki, ločena, pri čemer bi morala imeti večina zaposlenih v prvem arhivu znanje s področja informatike, medtem ko bi se v »klasičnih« arhivih ukvarjali z arhivskim gradivom »zgodovinarji«, le nekateri arhivisti pa bi se ukvarjali z e-gradivom.
Nekateri so mnenja, da bi morali anketo čez nekaj let ponoviti, ko bodo imeli strokovni delavci v arhivih več praktičnih izkušenj s prevzemanjem elektronskega arhivskega gradiva, predvsem pa bodo bolje poznali svoje slabe in dobre točke, omenjen pa je bil tudi slab odnos do arhivov s strani države/politike.
Avtorici prispevka pa veseli, da je več vprašanih raziskavo ocenilo kot pozitivno in jih zanimajo njeni izsledki.

Save


  1. V sumarno analizo rezultatov raziskave so bili zajeti samo sodelujoči iz evropskih držav. Za dodatno razlago o tem gl. spodaj. []
  2. Zborovanje, izvedeno 5. in 6. oktobra 2017 v Portorožu, prispevek spada v okvir prve teme zborovanja »predstavitev današnjega stanja človeških virov v arhivih in vizije za naprej glede na nove izzive stroke v povezavi z e-gradivom«. []
  3. Vprašalnik sta zasnovali avtorici prispevka Branka Molnar in mag. Hana Habjan v hrvaškem in slovenskem jeziku. []
  4. Spletna aplikacija za zbiranje in obdelavo podatkov: http://www.mojaanketa.si []
  5. Prevajalci: mag. Hana Habjan, višja arhivistka, ZAL (angleščina), Dunja Mušič, arhivistka, ZAL (nemščina, uvodni nagovor), Antonio Bosio, prof. nem. in ang. j., višji arhivist, Karlovac (nemščina, vprašalnik), Valentina Petaroš Jeromela, univ. dipl. ital., višja arhivistka, Koper, (italijanščina, anketna koordinatorica za italijansko govorno področje), Erna Zanze, psihoterapevt, Aix-en-Provence, Francija (francoščina). Vsem prevajalcem se za pomoč zahvaljujeva, prav tako pa dr. Zdenki Semlič Rajh, PAM, za nasvete glede terminologije v angleškem jeziku. []
  6. Dostopno na: http://www.zal-lj.si/vprasalnik/. Za tehnično izvedbo dostopa do šestih verzij vprašalnika preko spletne strani Zgodovinskega arhiva Ljubljana se zahvaljujeva arhivistu Jožetu Glaviču, ZAL. []
  7. Na tem mestu bi se avtorici za neprecenljivo pomoč navezovanja stikov v tujini želeli zahvaliti še Slobodanki Cvetković, Istorijski arhiv Požarevac, dr. Joachimu Kemperju, Institut für Stadtgeschichte Frankfurt am Main, in Aleksandru Lavrenčiču, Oddelek za arhiviranje in dokumentacijo TV Slovenija. []
  8. Dodatno je v raziskavi sodelovalo še 10 posameznikov iz Južne Amerike (Brazilija, Kolumbija), Združenih držav Amerike in Avstralije, vendar zaradi majhnega števila in geografske razpršenosti niso vključeni v sledečo analizo. []
  9.  20 moških, 19 žensk, povprečna starost vprašanih je 46,1 let. []
  10. 17 moških, 12 žensk, povprečna starost 41 let. []
  11. 11 moških, 6 žensk, povprečna starost 39,3 let. []
  12. 5 moških, 6 žensk, povprečna starost 42,4 let. []
  13. 8 iz Slovenije, 1 iz Srbije. []
  14. 15 iz Slovenije, 10 z območja bivše SFRJ, 4 z območja Nemčije in Avstrije, 5 iz ostalih evropskih držav. []
  15. Samostojni strokovni delavec, arhivski inšpektor (»Archivinspektor«), brez posebnega naziva (»Kein besonderer Name«), nezaposlen. []
  16. Direktorji in ravnatelji arhivov in njihovi pomočniki. []
  17. Vodje enot, vodje sektorjev, vodje oddelkov, vodje odsekov, ali »rukovoditel na Oddelenie«, »chief documentarist«, »Project management«, »Head of Department«. []
  18. »Podsekretar«, »sekretar«, »vodja računovodstva«. []
  19. Podana so imena institucij, kot so jih navedli vprašani: 7 javnih arhivov iz Slovenije (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Pokrajinski arhiv Maribor ter Arhiv Republike Slovenije), 19 javnih arhivov iz jugovzhodne regije (Istorijski arhiv Beograda, Istorijski arhiv u Kruševcu, Istorijski arhiv u Požarevcu, Istorijski arhiv u Beloj Crkvi, Istorijski arhiv u Pančevu, Istorijski arhiv u Užicama, Historijski arhiv Sarajevo, Arhiv Tuzlanskog kantona, Arhiv Republike Srpske, Hrvatski državni arhiv, Državni arhiv u Osijeku, Državni arhiv u Rijeci, Državni arhiv u Sisku, Državni arhiv u Slavonskom Brodu, Državni arhiv u Varaždinu, Državni arhiv u Vukovaru in Državni arhiv u Zadru, ter Državni arhiv Republike Makedonije), 12 javnih arhivov iz nemško govorečega območja (mdr. Wiener Stadt- und Landesarchiv, Kreisarchiv Reutlingen, Stadtarchiv Wuppertal, Kreisarchiv Siegen-Siegen-Wittgenstein, Stadtarchiv Weiterstadt, Stadtarchiv Lippstadt, Staatsarchiv Sachsen, Niedersächsisches Landesarchiv, Hannover, Hessisches Landesarchiv Marburg, Staatliche Archive Bayerns, dodatno še državni in mestni arhiv, o katerih nimamo natančnejših podatkov), ter 7 javnih arhivov iz ostalih držav Evrope (Lithuanian Central State Archives (Litva), Stadsarchief Ieper (Belgija), Arhivele Nationale ale Romaniei (Romunija), The National Archives of Georgia (Gruzija), Budapest City Archives (Madžarska) in 2 iz Italije Comune di Trieste – Archivio e Protocollo ter Archivio di Stato ). []
  20. Slovenija: Nadškofijski arhiv Maribor, Škofijski arhiv Koper, Akademija za gledališče, radio, televizijo in film Univerze v Ljubljani, Arhiv TV Slovenije ter Arhiv družboslovnih podatkov v Ljubljani. Jugovzhodna regija: Arhiv Instituta za povijest umjetnosti Zagreb, Mediacentar Sarajevo – digitalni arhiv Infobiro, RTV Vojvodina v Novem Sadu, Muzej grada Splita, Documenta – Centar za suočavanje s prošlošću, Zagreb. Nemško govorno območje: Archiv der Max-Planck-Gesellschaft, Berlin, Institut für Stadtgeschichte Frankfurt am Main, Handschriftenarchiv Dresdner Kreuzchor, Dresden, ORF – Austria, Diözesanarchiv St. Pölten. Druge države Evrope: Centre national de l’audiovisuel de Luxembourg, Česká televize, Televisió de Catalunya. []
  21. Archivoberinspektor (v Austriji in Nemčiji), Records Manager, Curator, Educator, Museum educator (v drugih državah Evrope), konzervator, medijski arhivist, podatkovni arhivist, specialist za digitalno hrambo, Fami Archiv (Archivassistent – Fami Archiv), zgodovinar, umetnosti zgodovinar, prevajalec. []
  22. 32,5 % vprašanih opravlja to delo od 3 do 5 let, 26,6 % pa 5 do 10 let. []
  23. Glede na odgovore vprašanih iz Slovenije []
  24. Glede na odgovore vprašanih iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije. []
  25. Glede na odgovore vprašanih iz Nemčije in Avstrije []
  26. Glede na odgovore vprašanih iz drugih držav Evrope. []
  27. V Sloveniji najpogosteje: izvajanje stikov z ustvarjalci gradiva na terenu, strokovna obdelava gradiva, razstave, delo s strankami, vodstvene zadolžitve, priprava projektov in drugo. Na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, Srbiji in Makedoniji: urejanje, obdelava in popis gradiva, delo z uporabniki, upravljanje, organizacijske zadolžitve, priprava projektov, mentorsko delo in drugo. []
  28. Navedena so različna dela: delo v čitalnici, vodenje IT oddelka, priprava razstav, administrativno delo, vodenje oddelka za fotodokumentacijo, delo s podatkovnimi bazami itd. []
  29. Najpogostejši odgovori so: kadrovsko delo, vodenje projektov, urejanje spletne strani organizacije, predavanja, sodelovanje z izobraževalnimi ustanovami, arhivsko izobraževanje, delo z uporabniki, inovacijski projekti in drugo. []
  30. Poklicno usposabljanje poteka večinoma v obliki spremljanja strokovne literature (30 %), sodelovanja na strokovnih posvetovanjih (27 %), strokovnega usposabljanja (tečaj, seminar) (25 %), nadaljevanja formalnega izobraževanja (13 %) in drugo. []
  31. Na vprašanje ni moglo odgovoriti 2,2 % vprašanih. []
  32. Poleg tega so vprašani kot profesionalne izzive navedli še prevzeme e-gradiva, zagotavljanje finančnih sredstev, izobraževanje, standardizacijo upravljanja z digitalnim gradivom v javni upravi, problematiko vrednotenja e-gradiva, vprašanje dostopnosti e-gradiva, ohranjanje berljivosti in dostopnosti e-zapisov, uvajanje digitalnega repozitorija, uspešno hrambo »tudi tako imenovanih eksotičnih formatov datotek«, ter potrebo po »kreiranju brand marketinga«. []
  33. Delež vprašanih (6,7 %) je mnenja, da nekateri problemi ne bodo nikoli rešeni. []
  34. Ta strah je prisoten samo med vprašanimi iz Slovenije in drugih držav na območju bivše SFRJ, medtem ko ga pri vprašanih iz Nemčije, Avstrije in ostalih evropskih držav ni zaznati. []
  35. 90 vprašanih od skupno 96 je odgovorilo na to vprašanje. []