O vrednotenju in ocenjevanju arhivskih vsebin

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Email -- 0 Flares ×

1. Uvod

Na podro­čju uprav­lja­nja z doku­men­ti se v obdo­bju sploš­ne rabe infor­ma­cij­sko-teh­no­lo­ških reši­tev pos­tav­lja­jo mno­ga vpra­ša­nja, ki so pove­za­na s temelj­ni­mi arhiv­ski­mi stro­kov­ni­mi usme­ri­tva­mi in se nana­ša­jo na vred­no­te­nje pomem­b­nih (arhiv­skih) vse­bin v naj­šir­šem pome­nu bese­de. Tovr­st­nih razi­skav se mora­jo loti­ti arhiv­ski stro­kov­ni delav­ci sis­te­ma­tič­no in poglob­lje­no iz nas­led­njih raz­lo­gov:

  • podro­čja, ki pred dese­tle­tji niso obs­ta­ja­la ali pa še niso bila rele­vant­na za arhiv­sko teori­jo in prak­so, pos­ta­ja­jo bis­tve­na za dol­go­roč­ni obs­toj sodob­nih oblik doku­men­tov.
  • Kom­plek­s­na arhiv­ska infor­ma­tiv­na poma­ga­la, za kate­ri­mi sto­ji­jo rela­cij­ske podat­kov­ne baze, potre­bu­je­jo pri­mer­lji­ve vred­nos­t­ne sis­te­me, ki se izra­ža­jo v pri­mer­lji­vih seman­tič­nih ele­men­tih posa­mez­nih infor­ma­cij­skih reši­tev. V nas­prot­nem tovr­st­ne obde­la­ve podat­kov niso mogo­če, ali pa rezul­ta­ti teh obde­lav niso rele­vant­ni.
  • V seg­men­tu vzpos­tav­lja­nja kom­plek­s­nih arhiv­skih infor­ma­cij­skih sis­te­mov za hram­bo elek­tron­skih oblik doku­men­tov, ki so bili roje­ni v elek­tron­skem oko­lju in tam živi­jo svoj celot­ni cikel, pos­ta­ne­jo tra­di­ci­onal­na izho­diš­ča vred­no­te­nja arhiv­ske­ga gra­di­va le del­no upo­rab­na, v dolo­če­nih pri­me­rih pa popol­no­ma neupo­rab­na.
  • Ob izpos­tav­lje­nih vse­bin­sko orga­ni­za­cij­skih vpra­ša­njih se pojav­lja­jo še dru­ga, ki so pove­za­na z ustvar­jal­ci arhiv­ske­ga gra­di­va in za njih ne naj­de­mo jas­nih odgo­vo­rov v obs­to­je­čih sis­te­mih vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin. Ome­ni­mo naj samo kri­te­ri­je ugo­tav­lja­nja tis­tih ustvar­jal­cev, ki ustvar­ja­jo tako jav­no kot zaseb­no arhiv­sko gra­di­vo v dolo­če­nem obdo­bju (npr. podro­čje gos­po­dar­skih, poli­tič­nih, inte­res­nih in dru­gih dejav­nos­ti, kjer se v času izme­nju­je­jo odlo­čil­ne vred­nos­ti ugo­tav­lja­nja sta­tu­sa arhiv­ske­ga gra­di­va).
  • Pred arhiv­sko stro­ko se ob zgor­njih vpra­ša­njih pojav­lja­jo še arhiv­sko meto­do­lo­ška vpra­ša­nja v zve­zi z vzpos­tav­lja­njem pos­top­kov vred­no­te­nja raz­lič­nih pojav­nih oblik arhiv­skih vse­bin. V tem kon­tek­s­tu je potreb­no izpos­ta­vi­ti pro­ble­me izgrad­nje objek­tiv­nih vred­nos­t­nih les­tvic in kri­te­ri­jev, ki odra­ža­jo šir­še druž­be­ne in dru­ge vred­nos­t­ne sis­te­me oz. sploš­no spre­je­te kri­te­ri­je sodob­nih družb. Te je potreb­no danes umes­ti­ti v sko­raj neo­bv­lad­lji­vo mno­ži­co indi­vi­du­al­nih inte­re­sov oz. inte­re­sov for­mal­nih ali nefor­mal­nih sku­pin z raz­lič­ni­mi obli­ka­mi vpli­vov in moči v posa­mez­nih druž­be­nih sis­te­mih.
  • Z arhiv­ske­ga stro­kov­ne­ga sta­liš­ča je potreb­no odgo­vo­ri­ti še na raz­lič­na arhiv­ska in dru­ga stra­te­ška vpra­ša­nja, ki so pogos­to pove­za­na z odlo­či­tva­mi v zve­zi z:
    — imple­men­ta­ci­jo nači­nov in oblik izva­ja­nja vred­no­te­nja,
    — dolo­ča­nja pris­toj­nos­ti za posa­mez­ne aktiv­nos­ti v pro­ce­sih vred­no­te­nja,
    — izgrad­njo druž­be­ne­ga zaupa­nja v vzpos­tav­lje­ne oz. upo­rab­lje­ne sis­te­me vred­no­te­nja.
  • Odgo­vo­re na vpra­ša­nja vzpos­ta­vi­tve spre­jem­lji­vih raz­me­rij med subjek­ti­vis­tič­ni­mi, objek­ti­vis­tič­ni­mi, teh­ni­cis­tič­ni­mi in dru­gi­mi alter­na­tiv­ni­mi obli­ka­mi in nači­ni vred­no­te­nja raz­lič­nih arhiv­skih vse­bin bo potreb­no iska­ti v poglob­lje­nih ana­li­zah in mode­lih arhiv­skih stro­kov­nih aktiv­nos­ti.

V nada­lje­va­nju tega pris­pev­ka so izpos­tav­lje­na samo osnov­na izho­diš­ča arhiv­skih stro­kov­nih raz­miš­ljanj, ki se nana­ša­jo na pos­top­ke vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin, na izved­bo for­ma­li­zi­ra­nih in nefor­ma­li­zi­ra­nih vred­nos­t­nih les­tvic in na obli­ko­va­nje kri­te­ri­jev vred­no­te­nja. Pri tem pa nika­kor ne more­mo mimo raz­lič­nih izho­dišč vred­no­te­nja pomem­b­nih vse­bin. Ome­nim naj samo nji­ho­vo:

  • uprav­no-admi­nis­tra­tiv­no in evi­den­č­no pomem­b­nost, saj je arhiv­sko gra­di­vo name­nje­no tudi zago­tav­lja­nju prav­ne var­nos­ti oseb;
  • naci­onal­no-kul­tur­no pomem­b­nost, saj arhiv­sko gra­di­vo pred­stav­lja kul­tur­no dediš­či­no z mno­go­vr­st­ni­mi vred­nos­t­mi. Ome­nim naj samo:
    — evi­den­č­ne,
    — infor­ma­cij­ske,
    — zgo­do­vin­ske itd. vred­nos­ti.
  • Pose­ben seg­ment vred­no­te­nja teh vse­bin je pove­zan s sta­tu­si, ki opre­de­lju­je­jo pomem­b­nos­ti vira s sta­liš­ča kon­č­ne­ga upo­rab­ni­ka. Ti so lah­ko:
    — pri­mar­ni,
    — sekun­dar­ni ali
    — ter­ci­al­ni.

Ob vse­bin­skih, meto­do­lo­ških, stra­te­ških in dru­gih vidi­kih vred­no­te­nja vse­bin pa mora­mo izpos­ta­vi­ti tudi spe­ci­al­no stro­kov­no ter­mi­no­lo­gi­jo obrav­na­va­ne­ga podro­čja, ki ni zado­vo­lji­vo razvi­ta in imple­men­ti­ra­na v vsak­da­nji arhiv­ski prak­si.

2. Ter­mi­no­lo­gi­ja

Za potre­be tega pris­pev­ka je upo­rab­lje­na arhiv­ska stro­kov­na ter­mi­no­lo­gi­ja s sploš­no spre­je­ti­mi oz. zna­ni­mi vse­bi­na­mi. V nada­lje­va­nju so izpos­tav­lje­ni le tis­ti stro­kov­ni ter­mi­ni, ki ima­jo v okvi­ru te raz­pra­ve poseb­ne pome­ne in jih je potreb­no upo­šte­va­ti v nada­lje­va­nju.

Arhiv­ske vse­bi­ne pred­stav­lja­jo celo­to vse­bin, ki jih je potreb­no obv­la­do­va­ti v arhiv­skih stro­kov­nih pos­top­kih vred­no­te­nja. For­ma­li­zi­ra­ne so v obli­ki arhiv­skih doku­men­tov ali pa se pojav­lja­jo kot zapi­sa­na ali ugo­tov­lje­na dej­stva o pos­top­kih in sta­njih, ki opre­de­lju­je­jo arhiv­sko gra­di­vo v nji­ho­vih izvor­nih kon­tek­s­tih.

Enti­te­ta je objekt, ki obs­ta­ja v real­nos­ti ali kon­cept, o kate­rem želi­mo shra­ni­ti in obde­lo­va­ti podat­ke.

Enti­te­ta vred­no­te­nja je osnov­na eno­ta, ki jo je mogo­če ovred­no­ti­ti ali oce­ni­ti v okvi­ru dolo­če­ne­ga sis­te­ma vred­no­te­nja z zna­ni­mi kri­te­ri­ji in pos­top­ki vred­no­te­nja.

For­ma­lis­tič­no vred­no­te­nje je izve­de­no na pod­la­gi pred­hod­no for­mal­no vzpos­tav­lje­nih vred­nos­t­nih les­tvic in sis­te­mih vred­no­te­nja. Tovr­st­na obli­ka vred­no­te­nja je pri­mer­na pre­dv­sem za tis­te vse­bi­ne, kjer ni potreb­no upo­šte­va­ti kom­plek­s­nos­ti in celo­vi­tos­ti vse­bin vred­no­te­nja.

Kon­tekst — z njim ozna­ču­je­mo jas­no dolo­če­no besed­no oz. misel­no zve­zo pa tudi nji­ho­vo logič­no sklad­nost. Pogos­to z njim ozna­ču­je­mo tudi del bese­di­la, iz kate­re­ga je razvi­den pomen besed ali stav­kov, iztr­ga­nih iz celo­te. V arhiv­ski teori­ji in prak­si pojem med dru­gim upo­rab­lja­mo za ozna­če­va­nje odno­sov med podat­kov­ni­mi struk­tu­ra­mi arhiv­ske­ga gra­di­va ali za ozna­če­va­nje pove­zav med podat­kov­ni­mi struk­tu­ra­mi v arhiv­skem gra­di­vu, s podat­ki o odgo­vor­nih ose­bah za nas­ta­nek doku­men­ta, raz­lo­gih in pos­top­kih oz. nači­nih nas­tan­ka doku­men­ta itd.

Kon­tek­s­t­ni vir je tis­ta celo­ta podat­kov, ki omo­go­ča razu­me­va­nje vsa­ko­krat­nih raz­me­rij med enti­te­ta­mi zno­traj vse­bin doku­men­tov ali zapi­sov, doku­men­tov in his­to­rič­nim oko­ljem, časom in pros­to­rom itd. Pojav­lja se kot raz­lič­ne vrste for­ma­li­zi­ra­nih ali nefor­ma­li­zi­ra­nih znanj, mno­ži­ce zapi­sov, vse­bi­ne dru­gih doku­men­tov itd.

Kri­te­ri­ji vred­no­te­nja so dogo­vo­rje­na ali spre­je­ta pra­vi­la, po kate­rih izva­ja­mo vred­no­te­nje na pod­la­gi zna­nih vred­nos­t­nih les­tvic.

Model je vzo­rec ali usta­lje­na obli­ka, po kate­ri se izva­ja dolo­če­na aktiv­nost, npr. pres­li­ka­ve real­ne­ga sve­ta v doku­men­te in/ali infor­ma­tiv­na poma­ga­la. Mode­li ima­jo raz­lič­ne obli­ke in so ustva­rje­ni za raz­lič­ne name­ne, zato se reali­zi­ra­jo na raz­lič­nih nivo­jih abs­trak­ci­je.

Oce­nje­va­nje je pos­to­pek, ki ga upo­ra­bi­mo takrat, kadar vred­no­te­nje ni mogo­če ali ni smi­sel­no. V tem pos­top­ku pri­de do izra­za moč subjek­tiv­ne­ga inte­lek­tu­al­ne­ga poten­ci­ala oce­nje­val­ca. Pojem v arhiv­ski teori­ji in prak­si pogos­to pred­stav­lja neus­tre­zen sino­nim za vred­no­te­nje.

Ovred­no­te­na enti­te­ta pred­stav­lja rezul­tat vred­no­te­nja enti­te­te v okvi­ru pos­top­ka vred­no­te­nja oz. pred­stav­lja enti­te­to vred­no­te­nja v odno­su do vred­nos­t­ne les­tvi­ce in upo­rab­lje­nih kri­te­ri­jev.

Podat­kov­na baza je oro­dje, osno­va za vzpos­ta­vi­tev podat­kov­ne zbir­ke.

Podat­kov­na zbir­ka je celo­ta zbra­nih in ure­je­nih podat­kov v oko­lju podat­kov­ne baze, ki jih lah­ko uprav­lja­mo z oro­dji zno­traj ali zunaj podat­kov­ne baze.

Pos­to­pek je obli­ka načrt­ne­ga, pre­miš­lje­ne­ga dela, delo­va­nja, rav­na­nja ali miš­lje­nja za dose­go dolo­če­ne­ga cilja.

Povrat­na zve­za pred­stav­lja podat­ke, s kate­ri­mi pre­jem­nik potr­di spo­ro­či­lo ali zah­te­va ponov­no posre­do­va­nje podat­kov itd. Povrat­na zve­za ne delu­je v vseh pri­me­rih. Tako je ni mogo­če vzpos­ta­vi­ti v pri­me­ru, ko je kot komu­ni­ka­cij­ski kanal upo­rab­lje­no arhiv­sko gra­di­vo.

Struk­tu­ra je enti­te­ta, ki je dolo­če­na z razpo­re­di­tvi­jo med­se­boj­no logič­no vse­bin­sko pove­za­nih ele­men­tov oz. raz­me­rij med ele­men­ti, ki ses­tav­lja­jo neko celo­to.

Subjek­ti­vis­tič­no vred­no­te­nje je izve­de­no na pod­la­gi subjek­tiv­nih pos­top­kov in subjek­tiv­nih vred­nos­t­nih les­tvic. Rezul­tat tovr­st­ne­ga vred­no­te­nja je odvi­sen pre­dv­sem od znanj in izku­šenj posa­mez­nih arhiv­skih stro­kov­nih delav­cev. Tovr­st­no vred­no­te­nje je dopus­t­no za vred­no­te­nje kul­tur­nih vse­bin.

Teh­ni­cis­tič­no vred­no­te­nje je izve­de­no s pomo­čjo infor­ma­cij­ske teh­no­lo­gi­je na pod­la­gi zna­nih algo­rit­mov ter pri­prav­lje­nih in v algo­rit­me vgra­je­nih vred­nos­t­nih les­tvic. Tovr­st­no vred­no­te­nje je pri­mer­no pre­dv­sem za veli­ke koli­či­ne isto­vr­st­nih zaje­tih vse­bin vred­no­te­nja.

Tran­sfor­ma­ci­ja podat­kov je pre­obli­ko­va­nje podat­kov­nih struk­tur; obi­čaj­no iz struk­tu­ri­ra­nih oblik v nes­truk­tu­ri­ra­ne, ali iz nes­truk­tu­ri­ra­nih v struk­tu­ri­ra­ne obli­ke. S poj­mom ozna­ču­je­mo tudi pre­obli­ko­va­nja podat­kov­nih struk­tur na pod­la­gi odv­ze­ma­nja ali doda­ja­nja posa­mez­nih delov teh podat­kov­nih struk­tur.

Vlo­ga je to, kar nek­do ali nekaj oprav­lja gle­de na namen, za dose­go vna­prej dolo­če­ne­ga cilja.

Vred­nos­t­na les­tvi­ca pred­stav­lja sis­tem nadre­je­nih oz. podre­je­nih poj­mov, ki jim more­mo pri­pi­sa­ti dolo­če­ne veli­či­ne pomem­b­nos­ti, ustrez­nos­ti, zah­tev­nos­ti itd. Na tej osno­vi omo­go­ča­jo dolo­ča­nje vred­nos­ti in raz­vr­š­ča­nje enti­tet vred­no­te­nja v pos­top­ku same­ga vred­no­te­nja.

Vred­no­te­nje je pos­to­pek dolo­ča­nja oz. ugo­tav­lja­nja vred­nos­ti, pome­na ali kako­vost česa, na pod­la­gi zna­nih kri­te­ri­jev.

3. Sploš­ni model pos­top­ka vred­no­te­nja

Z goto­vos­tjo lah­ko trdi­mo, da se vred­no­te­nje kot sploš­na in zaves­t­na pojav­na obli­ka člo­ve­ko­vih aktiv­nos­ti poja­vi ob začet­ku člo­ve­ške civi­li­za­ci­je. Pred­stav­lja osno­vo na podro­čju sploš­ne­ga med­člo­ve­ške­ga komu­ni­ci­ra­nja in s tem vseh tis­tih dejav­nos­ti, ki so pove­za­ne s člo­ve­ko­vi­mi aktiv­nos­t­mi ne gle­de na čas, kraj ali kom­plek­s­nost med­člo­ve­ških odno­sov posa­mez­nih druž­be­nih sis­te­mov.

Vred­no­te­nje lah­ko defi­ni­ra­mo kot sploš­no člo­ve­ško spo­sob­nost opre­de­li­ti dolo­če­ne zna­čil­nos­ti enti­tet in zmož­nost, da na tej osno­vi vzpos­ta­vi nepo­sre­den odnos med eno ali več enti­te­ta­mi in posa­mez­ni­kom ali tudi med eno ali več enti­te­ta­mi in opre­de­lje­no ali neo­pre­de­lje­no sku­pi­no. Pomem­b­na zna­čil­nost vred­no­te­nja je tudi, da se osnov­na para­dig­ma nje­go­ve­ga pro­ce­sa sko­zi zgo­do­vi­no ne spre­mi­nja, spre­mi­nja­jo pa se enti­te­te vred­no­te­nja, vred­nos­t­ne les­tvi­ce, v dolo­če­nih pri­me­rih tudi vred­nos­t­ni sis­te­mi, zato se v času ali pros­to­ru pra­vi­lo­ma spre­mi­nja­jo tako rezul­ta­ti vred­no­te­nja iste enti­te­te kot tudi posred­ni ali nepo­sred­ni odnos do teh enti­tet.

miro-3zaddan-01Slika1: Poenos­tav­lje­ni model rela­cij med ses­tav­ni­mi deli pro­ce­sa vred­no­te­nja

Izho­diš­če mode­la vred­no­te­nja teme­lji na pred­pos­tav­ki, da je to ved­no pos­to­pek, ki ima svoj zače­tek, logi­ko delo­va­nja in sklep ali rezul­tat (Sli­ka 1). Izva­ja­mo ga za potre­be raz­lič­nih vrst odlo­ča­nja, to pa ima nepo­sred­no pos­le­di­co za celo­to enti­tet, ki pred­stav­lja­jo pred­met vred­no­te­nja. Mode­li in pred­sta­ve o izva­ja­nju vred­no­te­nja v vsak­da­njem živ­lje­nju so raz­lič­ni in so odvis­ni od mno­gih dejav­ni­kov. Za potre­be vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin je potreb­no obli­ko­va­ti nje­go­vo stan­dard­no obli­ko ali model z vse­mi potreb­ni­mi atri­bu­ti vred­no­te­nja, ki jih je mogo­če poljub­no spre­mi­nja­ti.

Smi­sel izva­ja­nja pos­top­ka vred­no­te­nja je v pri­ča­ko­va­nem rezul­ta­tu, ki je pra­vi­lo­ma spro­ži­lec nove­ga ali ponov­ne­ga vred­no­te­nja iste ali dru­ge enti­te­te, iste ali dru­ge aktiv­nos­ti ali rezul­ta­ta, bodi­si te ali dru­ge aktiv­nos­ti, v kate­ri obs­ta­ja kot glav­ni ali kot pod pos­to­pek (Sli­ka 2).

Pred­stav­lje­ni model pos­top­ka vred­no­te­nja pred­stav­lja tako osnov­na raz­mer­ja med ele­men­ti pro­ce­sa vred­no­te­nja, ki ga bolj ali manj intu­itiv­no izva­ja­mo vsak dan, ko se je potreb­no odlo­ča­ti v raz­lič­nih situ­aci­jah o raz­lič­nih enti­te­tah vred­no­te­nja. V infor­ma­cij­ski druž­bi pa se pos­tav­lja vpra­ša­nje, kako pro­ce­se vred­no­te­nja pod­pre­ti s pomo­čjo infor­ma­cij­ske teh­no­lo­gi­je in v kate­rih fazah pos­top­ka se naj to izve­de na tak način, da bi naroč­ni­ku enti­te­te vred­no­te­nja teh­no­lo­gi­ja pri tem poma­ga­la in ga ne ovi­ra­la.

Z načel­ne­ga sta­liš­ča je to mogo­če izves­ti pre­dv­sem v seg­men­tu obv­la­do­va­nja kri­te­ri­jev vred­no­te­nja, vred­nos­t­nih les­tvic in obv­la­do­va­nja stanj enti­te­te vred­no­te­nja in ovred­no­te­ne enti­te­te. Samo odlo­ča­nje oz. dolo­ča­nje ovred­no­te­nja pa je mogo­če pre­pus­ti­ti raču­nal­ni­ški pod­po­ri le v tis­tih pri­me­rih, kjer so kri­te­ri­ji vred­no­te­nja in tudi vred­nos­t­na les­tvi­ca izve­de­ni na ta način, da ne pred­stav­lja­jo dvo­mov gle­de ovred­no­te­ne enti­te­te in jih je mogo­če opre­de­li­ti kot avto­ma­ti­zem.

miro-3zaddan-01Sli­ka 2: Poenos­tav­lje­ni model rela­cij med pro­ce­si vred­no­tenj

Ko dolo­če­nih zna­čil­nos­ti enti­tet ne more­mo ali ne zna­mo izme­ri­ti, jih je potreb­no oce­ni­ti. Oce­nje­va­nje pra­vi­lo­ma izva­ja­mo na pod­la­gi intu­ici­je, izku­šenj, dom­nev itd. Raz­mer­ja med oce­nje­va­njem in vred­no­te­njem lah­ko opre­de­li­mo na raz­lič­ne nači­ne. Eden izmed njih je na pod­la­gi lege gle­de na stop­njo for­ma­li­za­ci­je pos­top­ka.

4. Teore­tič­na izho­diš­č­na vred­no­te­nja v arhi­vis­ti­ki

Sploš­ni arhiv­ski stro­kov­ni pogled na vred­no­te­nje arhiv­ske­ga gra­di­va izha­ja iz defi­ni­ci­je same­ga poj­ma. Tako se arhiv­sko gra­di­vo raz­li­ku­je od doku­men­tar­ne­ga gra­di­va ali dru­gih zapi­sov, ki nas­ta­ja­jo v pro­ce­sih doku­men­ti­ra­nja po »sta­tu­su«, ki opre­de­lju­je pojav­no obli­ko doku­men­ta­ci­je kot »arhiv­sko gra­di­vo«. Podob­no velja za vred­no­te­nje ustvar­jal­cev arhiv­ske­ga gra­di­va, pa tudi za mno­ži­co sis­te­mov in enti­tet vred­no­te­nja, ki so potreb­ni v okvi­ru pos­top­kov zbi­ra­nja, mate­ri­al­ne­ga varo­va­nja, popi­so­va­nja in upo­ra­be arhiv­ske­ga gra­di­va. V vseh pri­me­rih ovred­no­te­ne enti­te­te dobi­jo sta­tu­se, ki jih opre­de­lju­je­jo kot enti­te­te poseb­ne­ga pome­na in s tem enti­te­te s sta­tu­som oz. enti­te­te brez sta­tu­sa.

S prak­tič­ne­ga sta­liš­ča izva­ja­nja vred­no­te­nja lah­ko opa­zo­va­lec dobi obču­tek, da se arhiv­ski stro­kov­ni delav­ci pre­več nas­la­nja­jo na »ad hoc« vzpos­tav­lje­ne vred­nos­t­ne sis­te­me ali na sis­te­me, ki teme­lji­jo na sis­te­mih vred­not v pove­za­vah z las­t­ni­mi inte­re­si, zna­nji, pre­pri­ča­nji, izkuš­nja­mi…. Tipič­no tak­š­no izho­diš­če pred­stav­lja sta­liš­če izpred 20 let, ko se je pri popi­so­va­nju arhiv­ske­ga gra­di­va teme­lji­jo na dej­stvu, da je potreb­no v popi­su izpos­ta­vi­ti »vse­bi­ne, ki se arhi­vis­tu zdi­jo pomem­b­ne«. Podo­bo mne­nje obs­ta­ja v zve­zi z vred­no­te­njem arhiv­ske­ga gra­di­va, kjer je pogos­to pre­puš­če­no posa­mez­ni­kom, da odlo­ča­jo o uso­dah doku­men­tov po dolo­če­nih iner­ci­jah.

Dru­gi podo­ben sce­na­rij vred­no­te­nja teme­lji na pod­la­gi »zah­tev avto­ri­tet«, ki vred­no­te­nja ne izva­ja­jo na pod­la­gi arhiv­skih stro­kov­nih načel, ampak na pod­la­gi poli­tič­nih, gos­po­dar­skih itd. inte­re­sov.

V vrsti mogo­čih sce­na­ri­jev pa naj ome­nim še sce­na­rij neizva­ja­nja vred­no­te­nja in s tem pro­gla­si­tve celot nas­ta­le doku­men­ta­ci­je za pomem­b­no arhiv­sko gra­di­vo. Ta sce­na­rij je obi­čaj­no dopol­njen še s pre­puš­ča­njem vred­no­te­nja doku­men­tov »narav­ne­mu izbo­ru«. V tem pri­me­ru neka­te­ri doku­men­ti pre­ži­vi­jo zgolj zara­di slu­čaj­nos­ti, dru­gi pa prav zara­di tega tudi pro­pa­de­jo. Vse te pris­to­pe k vred­no­te­nju lah­ko poime­nu­je­mo kot »subjek­ti­vis­tič­ne«, ker teme­lji­jo na subjek­tiv­nih prin­ci­pih vred­no­te­nja.

Pred­stav­lje­nih sce­na­ri­jev in meto­do­lo­gij subjek­ti­vis­tič­ne­ga vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin ne sme­mo ved­no spre­je­ma­ti kot ustrez­nih in jih je potre­bo veli­ko­krat v prak­si odk­lo­ni­ti. Kljub temu pa lah­ko reče­mo, da med sla­bi­mi reši­tva­mi zad­nji izmed sce­na­ri­jev pred­stav­lja krat­ko­roč­no bolj­šo reši­tev kot npr. imple­men­ta­ci­ja reši­tev na pod­la­gi zah­tev avto­ri­tet. S tem namreč arhiv­sko gra­di­vo »dobi mož­nost«, da ga ustrez­no ovred­no­ti­jo v dru­gem času ali v dru­gem pros­to­ru. Dol­go­roč­no gle­da­no pa med obe­ma reši­tva­ma ni bis­tve­nih raz­lik.

Alter­na­ti­vo subjek­ti­vis­tič­nim pris­to­pom more­mo opre­de­li­ti for­ma­lis­tič­ne pris­to­pe vred­no­te­nja. Osno­vo teh pris­to­pov pred­stav­lja­jo for­ma­li­zi­ra­ne vred­nos­t­ne les­tvi­ce in kri­te­ri­ji vred­no­te­nja za vna­prej dolo­če­ne sku­pi­ne enti­tet vred­no­te­nja. Te vrste vred­no­te­nja so z izved­be­ne­ga sta­liš­ča rela­tiv­no pre­pros­te, saj je potreb­no ugo­tav­lja­ti le dve vred­nos­ti: ustrezno/neustrezno, da/ne in podob­no. V arhiv­ski prak­si so ti pris­to­pi name­nje­ni pre­dv­sem upo­ra­bi tip­skih in dru­gih oblik sez­na­mov, nabo­rom zna­nih vred­nos­ti, kla­si­fi­ka­cij in kla­si­fi­ka­cij­skih sis­te­mov itd.

Napred­no obli­ko for­ma­lis­tič­nih pris­to­pov vred­no­te­nja pred­stav­lja­jo raz­lič­ne obli­ke teh­ni­cis­tič­nih pris­to­pov vred­no­te­nja. Pri njih na pod­la­gi izku­šenj izva­ja­nja for­ma­lis­tič­nih pris­to­pov vred­no­te­nja sku­ša­jo pro­ta­go­nis­ti teh­ni­cis­tič­nih pris­to­pov dobi­ti podob­ne rezul­ta­te s pomo­čjo vgra­je­nih algo­rit­mov v pro­gram­ski opre­mi za izva­ja­nje teh­ni­cis­tič­nih pris­to­pov vred­no­te­nja. Kot korek­tiv­ni algo­rit­mi se pojav­lja­jo izra­ču­ni dolo­če­ne­ga odstot­ka isto­vr­st­ne doku­men­ta­ci­je gle­de na obdo­bje, vse­bi­no, kraj ali nji­ho­vo kom­bi­na­ci­jo.

V prak­si lah­ko posa­mez­nim enti­te­tam dolo­či­mo sta­tu­se na raz­lič­ne nači­ne in pri tem upo­ra­bi­mo raz­lič­ne meto­de vred­no­te­nja. S sta­liš­ča infor­ma­cij­ske pod­po­re posa­mez­nim arhiv­skim pos­top­kom se poja­vi pro­blem, da teh ni mogo­če v vseh pri­me­rih enoz­nač­no opre­de­li­ti. Prav zato si arhiv­ski stro­kov­ni delav­ci pri tem poma­ga­jo z mno­gi­mi stro­kov­ni­mi osno­va­mi (dog­na­na stro­kov­na izho­diš­ča oz. stro­kov­na nače­la), tip­ski­mi ali posa­mič­ni­mi lis­ta­mi oz. sez­na­mi ovred­no­te­nih vse­bin ter z nepo­sred­ni­mi stro­kov­ni­mi navo­di­li izva­ja­nja vred­no­te­nja. Pogos­to tudi to ni dovolj, zato je potreb­no izva­ja­ti nepo­sred­ne ana­li­ze vse­bin in pojav­nih oblik doku­men­tov. Vse to sku­paj pred­stav­lja osno­vo vred­no­te­nja oz. oce­nje­va­nja doku­men­tov gle­de na nje­gov traj­ni pomen za zna­nost, kul­tu­ro ali/in za prav­no var­stvo.

Sis­tem pos­top­kov vred­no­te­nja nas­ta­le­ga doku­men­tar­ne­ga gra­di­va pa se ne zače­nja v pris­toj­ni arhiv­ski usta­no­vi, ampak že veli­ko prej, v okvi­ru dru­gih sis­te­mov vred­no­te­nja pri ustvar­jal­cih. Zato je v arhiv­ski prak­si potreb­no opre­de­li­ti odnos vred­no­te­nja do »celo­te nas­ta­le doku­men­ta­ci­je« ter odnos do vred­no­te­nja »obstoječe/ohranjene doku­men­ta­ci­je«. V prvem pri­me­ru je tako potreb­no upo­šte­va­ti dej­stvo, da na gra­di­vu ni bil oprav­ljen noben poseg. Za raz­li­ko od dru­ge­ga pri­me­ra, ko je bil ta že izve­den in je zato potreb­no poz­na­ti upo­rab­lje­ne kri­te­ri­je in vred­nos­t­ne les­tvi­ce pred­hod­no izve­de­nih vred­no­tenj. V nas­prot­nem lah­ko arhiv­ski stro­kov­ni delav­ci izve­de­jo napač­no vred­no­te­nje vse­bin in s tem spro­ži­jo neus­trez­ne arhiv­ske stro­kov­ne pos­top­ke.

V pro­fe­si­onal­nih arhiv­skih pos­top­kih se pred pro­ce­si vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin izva­ja­jo vred­no­te­nja na nivo­ju poten­ci­al­nih ustvar­jal­cev arhiv­ske­ga gra­di­va. Arhiv­ske stro­kov­ne odlo­či­tve v teh pri­me­rih teme­lji­jo na pri­dob­lje­nih spoz­na­njih in izkuš­njah vred­no­te­nja ustvar­jal­cev arhiv­ske­ga gra­di­va. Te pa na pod­la­gi že izve­de­ne veli­ke koli­či­ne arhiv­ske­ga gra­di­va pri sorod­nih oz. ena­kih ustvar­jal­cih ali nji­ho­vih pred­hod­ni­kih. Meto­do­lo­ško neo­po­reč­no izho­diš­če ima teore­tič­no vsaj eno pomanj­klji­vost. Izha­ja namreč iz pojav­ne obli­ke arhiv­ske­ga gra­di­va, ki je v prin­ci­pu uni­kat­no, tako po pojav­nos­ti kot tudi gle­de na kon­tekst, v kate­rem se pojav­lja. V tem kon­tek­s­tu je potreb­no izpos­ta­vi­ti, da tovr­st­na vred­no­te­nja zah­te­va­jo viso­ko stop­njo abs­trak­ci­je veli­kih koli­čin podat­kov, ki so pri­dob­lje­ni na raz­lič­ne nači­ne. Prav zato so rezul­ta­ti vred­no­te­nja teore­tič­no nepri­mer­lji­vi, in s tem se dejan­sko odda­lju­je­mo od podro­čja vred­no­te­nja in se pri­bli­žu­je­mo podro­čju oce­nje­va­nja.

Zna­no je, da se tovr­st­no vred­no­te­nje dejan­sko širi v pros­tor svo­bod­ne inter­pre­ta­ci­je abs­tra­hi­ra­nih podat­kov, kar vodi nepo­sred­no v viso­ko stop­njo subjek­ti­vi­za­ci­je. Rezul­ta­ti stro­kov­nih pro­ce­sov so zara­di upo­rab­lje­ne meto­do­lo­gi­je nepo­sred­no med­se­boj­no le pogoj­no pri­mer­lji­vi. To ne pred­stav­lja večje­ga pro­ble­ma v prak­si vred­no­te­nja arhiv­ske­ga gra­di­va kot kul­tur­ne dediš­či­ne ali virov znans­tve­no razi­sko­val­ne­ga dela, saj je more­bit­ne neva­lo­ri­zi­ra­ne in s tem neo­hra­nje­ne vse­bi­ne mogo­če kom­pen­zi­ra­ti na raz­lič­ne nači­ne (npr. štu­di­ji pri­me­rov, abs­trak­ci­je ugo­to­vi­tev itd). Pro­blem pa je evi­den­ten s sta­liš­ča celo­vi­tos­ti ohra­nje­ne­ga arhiv­ske­ga gra­di­va v seg­men­tu zago­tav­lja­nja prav­ne­ga var­stva oseb ali vred­no­te­nja elek­tron­skih pojav­nih oblik arhiv­ske­ga gra­di­va in v tem kon­tek­s­tu vred­no­te­nja potreb­nih kon­tek­s­t­nih vse­bin arhiv­ske vred­nos­ti. Ob upo­šte­va­nju sled­nje­ga je potreb­no ustrez­no uskla­di­ti tudi arhiv­sko stro­kov­no ter­mi­no­lo­gi­jo s tega podro­čja.

5. Teore­tič­ni model vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin

Gle­de na koli­či­ne in pojav­ne obli­ke enti­tet vred­no­te­nja, ki so pove­za­ne s pos­top­ki vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin, more­mo upo­ra­bi­ti kom­plek­sen model pres­li­ka­ve podat­kov iz izvor­ne­ga v ponor­ni sis­tem. Raz­lič­nost rezul­ta­tov vred­no­te­nja lah­ko inter­pre­ti­ra­mo na dva diame­tral­no nas­prot­na nači­na, ki pred­stav­lja­ta upo­ra­bo raz­lič­nih izho­dišč izva­ja­nja pos­top­kov vred­no­te­nja. Prvo izho­diš­če vred­no­te­nja lah­ko ime­nu­je­mo »ad-hoc«, »svo­bod­no« ali tudi nefor­ma­li­zi­ra­no izva­ja­nje vred­no­te­nja enti­tet. Na pod­la­gi tega izho­diš­ča ima arhiv­ski stro­kov­ni dela­vec, ki izva­ja pro­ce­se vred­no­te­nja, rela­tiv­no veli­ko svo­bo­do odlo­ča­nja gle­de upo­rab­lje­nih kri­te­ri­jev in tudi vred­nos­t­nih les­tvic v samem pos­top­ku vred­no­te­nja. Tako izho­diš­če ima svo­je pozi­tiv­ne učin­ke, ki se kaže­jo na nivo­ju sis­te­ma kot izra­že­na raz­lič­nost ovred­no­te­nih vse­bin isto­vr­st­nih pos­top­kov. S tem je zago­tov­lje­na večja pri­mer­lji­vost rezul­ta­tov npr. v seg­men­tu pres­li­kav res­nič­ne­ga sve­ta v doku­men­te arhiv­ske vred­nos­ti. Pri­mer­no je za pos­top­ke vred­no­te­nja tis­tih enti­tet, kate­rim je tež­je dolo­či­ti vred­nos­t­ne les­tvi­ce in s tem tudi kri­te­ri­je vred­no­te­nja. V she­mi sis­te­mi­za­ci­je metod in nači­nov vred­no­te­nja je tovr­st­ne izved­be mogo­če pos­ta­vi­ti na pre­hod med vred­no­te­njem in oce­nje­va­njem.

miro-3zaddan-03Sli­ka 3: Poenos­tav­lje­ni model odno­sa med oce­nje­va­njem in vred­no­te­njem

Dru­go izho­diš­če vred­no­te­nja enti­tet pa pred­stav­lja »for­ma­li­zi­ra­no« izho­diš­če vred­no­te­nja. To je po svo­ji pojav­nos­ti in rezul­ta­tih pos­top­ka vred­no­te­nja popol­no nas­pro­tje »oce­nje­va­nju«. V tem pri­me­ru želi­mo s pos­top­ki vred­no­te­nja dolo­če­nih enti­tet dobi­ti na pod­la­gi jas­no opre­de­lje­nih kri­te­ri­jev in natan­č­no dolo­če­ne vred­nos­t­ne les­tvi­ce med­se­boj­no nedvo­um­no pri­mer­lji­ve rezul­ta­te. Tako izho­diš­če je upo­rab­no pre­dv­sem pri dvo­ji­ških opis­nih vred­nos­tih (npr.: pri dolo­ča­nju vred­nos­ti »da«, »ne«), pri natan­č­no izme­rje­nih vred­nos­tih (npr. koli­či­na gra­di­va v teko­čih metrih), ki so izra­že­ne v nume­rič­ni obli­ki ali pri pred­nas­tav­lje­nih več­vred­nos­tih, iz kate­rih je mogo­če izbra­ti eno ali več vred­nos­ti.

V pri­me­ru, da zna­čil­nos­ti enti­te­te ne more­mo ovred­no­ti­ti ali tega ne zna­mo izves­ti, vred­nos­ti oce­ni­mo. To v sis­te­mu vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin pred­stav­lja naj­več­krat le pri­bli­žke, ki jih je mogo­če defi­ni­ra­ti kot sig­nal­ne infor­ma­ci­je v pro­ce­sih odlo­ča­nja.

Tega pa v arhiv­ski teori­ji in prak­si ni mogo­če dopus­ti­ti za vred­no­te­nja, ki so kakor­ko­li pove­za­na z vse­bi­na­mi in kon­tek­s­ti arhiv­ske­ga gra­di­va.

Pos­top­ki vred­no­te­nja so ses­tav­ni deli arhiv­skih stro­kov­nih pos­top­kov. Pri tem lah­ko ugo­to­vi­mo, da rezul­ta­ti vred­no­te­nja pred­stav­lja­jo spro­žil­ce za dru­ge stro­kov­ne akci­je ali za dru­ge pos­top­ke vred­no­te­nja (Sli­ka 2). Natan­č­no defi­ni­ra­nje arhiv­skih stro­kov­nih pos­top­kov pred­stav­lja pred­po­goj za nji­ho­vo raču­nal­ni­ško pod­po­ro. Pri tem se pojav­lja­jo pro­ble­mi v seg­men­tih obli­ko­va­nja vred­nos­t­nih les­tvic, še večji pro­ble­mi pa se pojav­lja­jo pri raču­nal­ni­ško pod­pr­tem oce­nje­va­nju. (Sli­ka 4).

S tega sta­liš­ča pred­stav­lja vred­no­te­nje v arhiv­ski teori­ji in prak­si ene­ga naj­po­mem­b­nej­ših arhiv­skih stro­kov­nih opra­vil. Tega arhiv­ski stro­kov­ni delav­ci obi­čaj­no izva­ja­jo na intu­iti­ven način. To pome­ni, da si za posa­mez­ne pro­ble­me izde­la­jo neko vred­nos­t­no les­tvi­co, ki zago­tav­lja ovred­no­te­ne enti­te­te na pod­la­gi nji­ho­vih las­t­nih kri­te­ri­jev. Na pod­la­gi tega izve­de­jo ovred­no­te­nje in poz­nej­še raz­vr­š­ča­nje enti­tet vred­no­te­nja. Ovred­no­te­na enti­te­ta odgo­var­ja torej pred­sta­vam in kri­te­ri­jem posa­mez­ni­kov, ki so pos­to­pek izved­li.

miro-3zaddan-04Sli­ka 4: Pri­mer pres­li­ka­ve iz izvor­ne­ga v ponor­ni sis­tem z ele­men­ti vred­no­te­nja uspeš­nos­ti izved­be pos­top­ka

Dok­ler je bilo arhiv­sko gra­di­vo sis­tem­sko opre­de­lje­no kot kul­tur­na dediš­či­na, ki je pomem­b­na za zna­nost in kul­tu­ro, je bilo mogo­če pris­ta­ti na tovr­st­ne reši­tve in izved­be pos­top­kov vred­no­te­nja. Sodob­ne defi­ni­ci­je pa tega opre­de­lju­je­jo kot kul­tur­no dediš­či­no in kot sred­stvo zago­tav­lja­nja prav­ne var­nos­ti oseb. V tem pri­me­ru pa zgor­nja izho­diš­ča ne zados­tu­je­jo iz pre­pros­te­ga raz­lo­ga, ker ni jas­nih kri­te­ri­jev vred­no­te­nja in usme­ri­tev oce­nje­va­nja arhiv­ske­ga gra­di­va na mikro nivo­ju.

Podo­ben pro­blem je mogo­če zaz­na­ti že na nivo­ju vred­no­te­nja ustvar­jal­cev arhiv­ske­ga gra­di­va, kjer v pos­top­kih vred­no­te­nja zara­di stro­kov­no neza­dos­t­ne teore­tič­ne pod­po­re lah­ko kaj kma­lu pri­de­mo v nav­z­križ­je s temelj­ni­mi prin­ci­pi arhiv­ske teori­je in prak­se – pre­dv­sem celo­vi­tos­ti arhiv­ske­ga fon­da. Ta pro­blem se je poja­vil v tran­zi­cij­skem obdo­bju in se nana­ša na dolo­ča­nje ustvar­jal­cev doku­men­tar­ne­ga gra­di­va, ki na pod­la­gi svo­je­ga pos­lans­tva in aktiv­nos­ti ter sta­tu­sa ustvar­ja­jo arhiv­sko gra­di­vo. Če je torej tak ustvar­ja­lec v svo­jem obdo­bju spre­me­nil sta­tus iz jav­no prav­ne v zaseb­no prav­no ose­bo ali obrat­no, potem se pos­ta­vi vpra­ša­nje, kaj z arhiv­skim gra­di­vom, kako ga ovred­no­ti­ti, kako upo­šte­va­ti arhiv­ske stro­kov­ne prin­ci­pe itd.

Podob­no para­dig­mo more­mo v nada­lje­va­nju opa­zi­ti na podro­čju izva­ja­nja vred­no­te­nja arhiv­ske­ga gra­di­va kot zaklju­če­nih celot in nena­zad­nje tudi na nivo­ju vred­no­te­nja posa­mez­nih arhiv­skih doku­men­tov oz. vse­bin iz doku­men­tov. Za razu­me­va­nje vred­no­te­nja tako z vse­bin­ske­ga kot tudi pro­ces­ne­ga sta­liš­ča je potreb­no razu­me­ti model vred­no­te­nja, ki ga je mogo­če upo­ra­bi­ti v raz­lič­nih pro­ce­sih vred­no­te­nja. Ti se pojav­lja­jo tako v seg­men­tu prev­ze­ma­nja arhiv­ske­ga gra­di­va, nje­go­ve obde­la­ve, hram­be in nena­zad­nje tudi upo­ra­be. Pri tem ima­jo pomem­b­no vlo­go v rela­ci­ji med posa­mez­ni­mi vrsta­mi oz. vse­bi­na­mi vred­no­te­nja. Opa­zi­mo jih lah­ko pri pre­pros­tih izva­ja­njih foto­ko­pi­ra­nja, ske­ni­ra­nja, foto­gra­fi­ra­nja, pa tudi pri popi­so­va­njih, pre­pi­so­va­njih in dru­gih obli­kah izva­ja­nja pres­li­kav (Sli­ka 5).

miro-3zaddan-05Sli­ka 5: Model rela­cij med obli­ka­mi vred­no­tenj v arhiv­ski teori­ji in prak­si

Kot pri­mer vred­no­te­nja v izse­ku arhiv­ske­ga stro­kov­ne­ga pos­top­ka naj slu­ži pre­pros­to raz­vr­š­ča­nje ustvar­jal­cev arhiv­ske­ga gra­di­va v tri sku­pi­ne – tis­te , ki so pomem­b­ni na lokal­nem, naci­onal­nem in na med­na­rod­nem nivo­ju. Kri­te­ri­ji vred­no­te­nja mora­jo biti hierar­hič­no odvis­ni. Vred­nos­t­no les­tvi­co ses­tav­ljat le dve vred­nos­ti — »ustre­za kri­te­ri­ju« ali ne »ustre­za kri­te­ri­ju«.
Kri­te­ri­ji so:

  • Ustvar­jal­ci arhiv­ske­ga gra­di­va na lokal­nem nivo­ju – sem pri­šte­va­mo vse tis­te, ki zado­vo­lju­je­jo osnov­ne orga­ni­za­cij­ske ali dru­ge for­mal­no-prav­ne kri­te­ri­je lokal­ne orga­ni­za­ci­je (te ugo­tav­lja­mo v poseb­nem pod­pos­top­ku) in je nji­hov pomen prvens­tve­no lokal­no ome­jen (kri­te­ri­je sta­tu­sa lokal­no ome­jen je potreb­no dolo­či­ti v poseb­nem pod­pos­top­ku).
  • Ustvar­jal­ci arhiv­ske­ga gra­di­va na naci­onal­nem nivo­ju – sem pri­šte­va­mo vse tis­te, ki zado­vo­lju­je­jo osnov­ne orga­ni­za­cij­ske ali dru­ge for­mal­no-prav­ne kri­te­ri­je držav­ne ali naci­onal­ne orga­ni­za­ci­je (te ugo­tav­lja­mo v poseb­nem pod­pos­top­ku) in je nji­hov pomen prvens­tve­no ome­jen z držav­ni­mi ali naci­onal­ni­mi inte­re­si (kri­te­ri­je sta­tu­sa »držav­ni ali naci­onal­ni inte­res« je potreb­no dolo­či­ti v poseb­nem pod­pos­top­ku).
  • Ustvar­jal­ci arhiv­ske­ga gra­di­va na glo­bal­nem ali inter­na­ci­onal­nem nivo­ju – sem pri­šte­va­mo vse tis­te, ki zado­vo­lju­je­jo osnov­ne orga­ni­za­cij­ske ali dru­ge for­mal­no-prav­ne kri­te­ri­je med­na­rod­ne orga­ni­za­ci­je (te ugo­tav­lja­mo v poseb­nem pod­pos­top­ku) in je nji­hov pomen prvens­tve­no ome­jen z med­na­rod­ni­mi ali glo­bal­ni­mi inte­re­si (kri­te­ri­je sta­tu­sa »med­na­rod­ni ali glo­bal­ni inte­re­si« je potreb­no dolo­či­ti v poseb­nem pod­pos­top­ku).

6. Zaklju­ček
Vred­no­te­nje arhiv­skih vse­bin pred­stav­lja dogo­vo­rjen ali sploš­no spre­je­ti pos­to­pek dode­lje­va­nja veli­čin enti­te­tam vred­no­te­nja. Sam pos­to­pek pra­vi­lo­ma ni sam sebi name­njen, ampak pred­stav­lja osno­vo za odlo­ča­nje na podro­čju uprav­lja­nja z enti­te­ta­mi vred­no­te­nja, ki so kakor­ko­li pove­za­ni s pro­ce­si obrav­na­va­nja arhiv­ske­ga gra­di­va.

Poseb­ne izzi­ve s podro­čja vred­no­te­nja pred­stav­lja vzpos­ta­vi­tev stro­kov­ne ter­mi­no­lo­gi­je in metod ter nači­nov izva­ja­nja raz­lič­nih vrst vred­no­te­nja ne gle­de na nji­ho­vo izved­bo, namen, cilje vred­no­te­nja ali kri­te­ri­je oz. nji­ho­ve vred­nos­t­ne les­tvi­ce.

Na pos­top­ke vred­no­te­nja je v arhiv­ski teori­ji in prak­si mogo­če gle­da­ti iz raz­lič­nih zor­nih kotov. Ome­nim naj le:

- vsebinsko–kontekstne,
— tehnološko–tehnične,
— pojavno–materialno–varstvene,
— upravljavsko–strateške,
— uporabniško–strokovne in dru­ge.

Vsa­ko izmed zgor­njih izho­dišč ima svo­je raz­lo­ge za izva­ja­nje vred­no­te­nja raz­lič­nih enti­tet, ki so kakor­ko­li pove­za­ni z isti­mi pojav­ni­mi obli­ka­mi arhiv­ske­ga gra­di­va ter vse­bin­ski­mi, pojav­ni­mi in dru­gi­mi kon­tek­s­ti, ki pogo­ju­je­jo obs­toj arhiv­ske­ga gra­di­va kot druž­be­no pomem­b­ne pojav­ne obli­ke rezul­ta­tov člo­ve­ške­ga udej­stvo­va­nja.

Vpra­ša­nja, ki so pove­za­na s poj­mom »vred­no­te­nje« na podro­čju arhiv­ske teori­je in prak­se, so raz­lič­na in jih je na pod­la­gi dos­top­ne lite­ra­tu­re mogo­če sis­te­mi­zi­ra­ti v dolo­če­ne vse­bin­sko in meto­do­lo­ško zaklju­če­ne sku­pi­ne. Ome­nim naj:

- vpra­ša­nja vred­no­te­nja ustvar­jal­cev arhiv­ske­ga gra­di­va,
— vpra­ša­nja vred­no­te­nja vse­bin in pojav­nih oblik arhiv­ske­ga gra­di­va,
— vpra­ša­nja vred­no­te­nja teh­nič­ne opre­me in pros­to­rov za ohra­nja­nje arhiv­ske­ga gra­di­va,
— vpra­ša­nja vred­no­te­nja kon­tek­s­tov, ki so kakor­ko­li pove­za­ni z arhiv­skim gra­di­vom itd.

V vseh pri­me­rih se pojem »vred­no­te­nje« ali tudi »valo­ri­za­ci­ja«, ki ga arhiv­ski stro­kov­ni delav­ci obi­čaj­no razu­me­jo na načel­ni rav­ni na enak ali podo­ben način, izva­ja­jo dru­ga­če skla­du s svo­ji­mi oseb­ni­mi doje­ma­nji, kri­te­ri­ji in vred­nos­t­mi les­tvi­ca­mi. Rezul­ta­ti stro­kov­nih aktiv­nos­ti, ki izha­ja­jo iz v naprej opre­de­lje­nih pro­ce­sov naj bi teore­tič­no dati pod isti­mi pogo­ji ena­ke oz. pri­mer­lji­ve rezul­ta­te. Ven­dar temu ni tako. Tako izho­diš­če je v okvi­ru arhiv­ske teori­je in prak­se mogo­če tole­ri­ra­ti v dolo­če­nih pri­me­rih, v dru­gih ga je potreb­no popol­no­ma odk­lo­ni­ti. V tem kon­tek­s­tu se pos­tav­lja nekaj teore­tič­nih vpra­šanj. Ome­nim naj samo nas­led­nja:

  • ali je za razvoj arhiv­ske dejav­nos­ti smo­tr­no ali celo potreb­no razvi­ja­ti sploš­ne mode­le pos­top­kov vred­no­te­nja vse­bin?
  • Ali je za potre­be prak­tič­ne­ga vred­no­te­nja arhiv­skih vse­bin zados­t­na for­ma­li­za­ci­ja dveh osnov­nih pos­top­kov vred­no­te­nja, in sicer vred­no­te­nje ustvar­jal­cev arhiv­ske­ga gra­di­va in vred­no­te­nje same­ga arhiv­ske­ga gra­di­va?
  • Ali je smo­tr­no razvi­ja­nje raču­nal­ni­ške pod­po­re pos­top­kom vred­no­te­nja v arhiv­skih stro­kov­nih usta­no­vah?

Odgo­vo­re na zgor­nja vpra­ša­nja mora­mo iska­ti vsaj na dveh nivo­jih. En nivo pred­stav­lja izva­ja­nje arhiv­skih stro­kov­nih pos­top­kov vred­no­te­nja, ki so teme­lji­li na papir­ni doku­men­ta­ci­ji. V teh pri­me­rih je bil prag tole­ran­ce vred­no­te­nja rela­tiv­no visok. Pogos­to je bil izve­den ad hoc in v skla­du z vred­no­ta­mi in kri­te­ri­ji posa­mez­ni­ka – arhiv­ske­ga stro­kov­ne­ga delav­ca.

Z raču­nal­ni­ško pod­po­ro arhiv­skim stro­kov­nim pos­top­kom pa sle­di­mo ved­no jas­nej­šim zah­te­vam po niža­nju pra­ga tole­ran­ce. Dru­ga zna­čil­nost raču­nal­ni­ške pod­po­re pos­top­kom vred­no­te­nja v arhiv­skih stro­kov­nih pos­top­kih pa kaže ten­den­co po večji for­ma­li­za­ci­ji samih pos­top­kov vred­no­te­nja, hkra­ti s tem pa tudi zah­te­ve po abs­trak­ci­ji pos­top­kov vred­no­te­nja. Pre­dv­sem abs­trak­ci­je pos­top­kov vred­no­tenj pra­vi­lo­ma slu­ži­jo kot osno­ve za izved­be raču­nal­ni­ško pod­pr­te­ga vred­no­te­nja in za poglob­lje­no raču­nal­ni­ško pod­po­ro arhiv­skih stro­kov­nih pos­top­kov.

S stra­te­ške­ga sta­liš­ča si arhiv­ski stro­kov­ni delav­ci mora­jo odgo­vo­ri­ti na vpra­ša­nje v kate­rih pri­me­rih je dejan­sko potreb­no izva­ja­ti poglob­lje­ne pro­ce­se vred­no­te­nja in kdaj zado­vo­lji­jo stro­kov­ne potre­be na pod­la­gi subjek­tiv­nih pro­ce­sov vred­no­te­nja in kdaj zados­tu­je zgolj oce­nje­va­nje arhiv­skih vse­bin.

7. Viri in lite­ra­tu­ra

  • KOŽAR, A. (2009). O jed­nom kri­te­ri­ju vred­no­va­nja arhiv­ske gra­đe. V: S. Tov­šak … [et al.] (ur.), Teh­nič­ni in vse­bin­ski pro­ble­mi kla­sič­ne­ga in elek­tron­ske­ga arhi­vi­ra­nja: Zbor­nik refe­ra­tov z dopol­nil­ne­ga izo­bra­že­va­nja (str. 167–177). Mari­bor: Pokra­jin­ski arhiv.
  • KUŠEN, D. (2009). »Total Arc­hi­ves« stra­te­gi­ja u teori­ji in prak­si . V: S. Tov­šak … [et al.] (ur.), Teh­nič­ni in vse­bin­ski pro­ble­mi kla­sič­ne­ga in elek­tron­ske­ga arhi­vi­ra­nja: Zbor­nik refe­ra­tov z dopol­nil­ne­ga izo­bra­že­va­nja (str. 105–117). Mari­bor: Pokra­jin­ski arhiv.
  • NOVAK, M. (2003). Teh­no­lo­ško-teh­nič­na pod­po­ra arhiv­ske­mu stro­kov­ne­mu delu v Pokra­jin­skem arhi­vu Mari­bor. V: M. Novak … [et al.] (ur.), Hra­ni­ti in ohra­ni­ti: jubi­lej­ni zbor­nik (str. 375–427). Mari­bor: Pokra­jin­ski arhiv.
  • NOVAK, M. (2007). Pres­li­ka­ve vse­bin v arhiv­skih stro­kov­nih pos­top­kih. Mari­bor: Pokra­jin­ski arhiv.
  • PEARCE-MOSES, R. (2004). A Glo­ssary of Arc­hi­val and Recor­ds Ter­mi­no­logy. Chi­ca­go: Soci­ety of Ame­ri­can Arc­hi­vis­ts.
  • PIVKA, M. (1996). Kako­vost v pro­gram­skem inže­nir­stvu. Izo­la: Desk.
  • ŠABOTIĆ, I. (2009). Arhi­vist izme­đu »kla­sič­nog« i »suvre­me­nog«. V: S. Tov­šak … [et al.] (ur.), Teh­nič­ni in vse­bin­ski pro­ble­mi kla­sič­ne­ga in elek­tron­ske­ga arhi­vi­ra­nja: Zbor­nik refe­ra­tov z dopol­nil­ne­ga izo­bra­že­va­nja (str. 127–132). Mari­bor: Pokra­jin­ski arhiv.
  • TATO, G. (2009). The Valo­ri­sa­ti­on of Cul­tu­ral Goods in Arc­hi­ves, Libra­ri­es and Muse­ums. V: S. Tov­šak … [et al.] (ur.), Teh­nič­ni in vse­bin­ski pro­ble­mi kla­sič­ne­ga in elek­tron­ske­ga arhi­vi­ra­nja: Zbor­nik refe­ra­tov z dopol­nil­ne­ga izo­bra­že­va­nja (str. 179–186). Mari­bor: Pokra­jin­ski arhiv.
  • ZULIĆ, Z. (2009). Vred­no­va­nje i zašti­ta inves­ti­cij­sko teh­nič­ke doku­men­ta­ci­je u tran­zi­cij­skom peri­odu. V: S. Tov­šak … [et al.] (ur.), Teh­nič­ni in vse­bin­ski pro­ble­mi kla­sič­ne­ga in elek­tron­ske­ga arhi­vi­ra­nja: Zbor­nik refe­ra­tov z dopol­nil­ne­ga izo­bra­že­va­nja (str. 187–192). Mari­bor: Pokra­jin­ski arhiv.

One thought on “O vrednotenju in ocenjevanju arhivskih vsebin