Sine ira et studio

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Email -- 0 Flares ×

Inter­v­ju s mag. Mitjom Sad­kom, direk­to­rom Zgo­do­vin­skog arhi­va Ljub­lja­na

[Čla­nak je pre­ne­sen s por­ta­la Val 202]
povez­ni­ca: http://val202.rtvslo.si/2017/08/mitja-sadek-direktor-zgodovinskega-arhiva-ljubljana/

Zgo­do­vin­ski arhiv Ljub­lja­na bo nas­led­nje leto sla­vil sto­dvaj­se­to oblet­ni­co. V času, ko je v Ljub­lja­ni župa­no­val Ivan Hri­bar, leta 1898, je pes­nik in teolog Anton Aškerc nas­to­pil služ­bo mes­t­ne­ga arhi­var­ja. Zgo­do­vin­ski arhiv Ljub­lja­na zato kra­si spo­min­ska ploš­ča, na kate­ri je zapi­sa­na Ašker­če­va misel o arhi­vu: “Vsa lokal­na zgo­do­vi­na …, se pomi­če mimo naših očij, če pre­gle­du­je­mo naš mes­t­ni arhiv.”

Zgo­do­vin­ski arhiv Ljub­lja­ne je naj­ve­čji regi­onal­ni arhiv, pokri­va obmo­čje osred­nje Slo­ve­ni­je, v nje­go­vih okvi­rih delu­je pet enot (Ljub­lja­na, Novo mes­to, Idri­ja, Ško­fja Loka, Kranj). Direk­tor Zgo­do­vin­ske­ga arhi­va Ljub­lja­na je mag. Mitja Sadek, zgo­do­vi­nar, pro­fe­sor latin­š­či­ne, ki je bil prej vodil eno­to v Novem mes­tu (arhiv Dolenj­ske in Bele kra­ji­ne), bil je tudi peda­gog na raz­lič­nih sred­njih šolah. Gos­pod Sadek pra­vi, da se je tre­ba vsa­ke­ga dela loti­ti s pre­da­nos­tjo.

Če bi naše arhiv­sko gra­di­vo zlo­ži­li line­ar­no, bi izme­ri­li 16 kilo­me­trov. Segal bi od cen­tra Ljub­lja­ne do Gro­sup­lje­ga.”

Za to pomem­b­no kul­tur­no dediš­či­no skr­bi 36 zapos­le­nih, ki arhiv­sko gra­di­vo išče­jo, ure­ja­jo, popi­su­je­jo in daje­jo na upo­ra­bo jav­nos­ti. Upo­rab­ni­ki arhi­vov so razi­sko­val­ci, ki štu­di­ra­jo gra­di­vo, pa tudi držav­lja­ni, ki potre­bu­je­jo doku­men­te za uprav­no-prav­ne pos­top­ke. Mitja Sadek pra­vi, da želi­jo biti vsem upo­rab­ni­kom pri­jaz­na usta­no­va, hkra­ti pa opo­zar­ja, da je odnos drža­ve do arhi­vov mače­hov­ski, saj so pros­tor­ske raz­me­re arhi­vov v Slo­ve­ni­ji pre­cej kri­tič­ne: “Arhi­vi so naj­bolj zane­ma­rje­ne in celo ogro­že­ne kul­tur­ne usta­no­ve.”

Arhi­vi so tudi pred­met poli­ti­ke

Ko se dotak­ne­mo arhiv­ske zako­no­da­je in dveh refe­ren­du­mov o arhi­vih, kar je v evrop­skem meri­lu uni­kum, Mitja Sadek raz­la­ga: “Izho­diš­če spo­ra je ved­no gra­di­vo, ki ga poli­ti­ka pre­poz­na kot zani­mi­ve­ga in nevar­ne­ga. Tak­š­no pose­ga­nje poli­ti­ke v arhiv­sko zako­no­da­jo ni dobro.” Ker se šte­vil­ni razi­sko­val­ci in “razi­sko­val­ci” poglab­lja­jo v arhiv­sko doku­men­ta­ci­jo, nas je zani­ma­lo, ali je veli­ko zlo­rab pri obde­lo­va­nju in raz­la­ga­nju: “Vsak doku­ment se lah­ko inter­pre­ti­ra na raz­lič­ne nači­ne in z raz­lič­ni­mi name­ni, sploh doku­men­ti, ki so poli­tič­no občut­lji­vi. Tu je odgo­vor­nost na razi­sko­val­cu, da je pošten, da razi­sku­je nepris­tran­sko, sine ira et stu­dio, kot je dejal Tacit, da ne gle­da dnev­no­po­li­tič­nih inte­re­sov, ampak ga mora zani­ma­ti objek­tiv­nost zgo­do­vi­ne. Zgo­do­vin­ska zna­nost bo neo­bjek­tiv­ne stva­ri odpla­vi­la. Naj­hu­je pa je, če zgo­do­vin­sko gra­di­vo ni ohra­nje­no, saj nima­mo mož­nos­ti, da bi vede­li, kaj se je zgo­di­lo. Potem lah­ko le skle­pa­mo ali fan­ta­zi­ra­mo.

Narod, ki ne poz­na svo­je zgo­do­vi­ne, pa naj bo ta heroj­ska ali pa tudi krva­va, se ne zna pogle­da­ti v las­t­no ogle­da­lo, kar ni dobro za zdra­vje naro­da.”

Arhi­vi in arhi­vis­ti so pred šte­vil­ni­mi teh­no­lo­ški­mi izzi­vi. Delo arhi­vis­tov se spre­mi­nja. “Skrb za gra­di­vo v elek­tron­ski obli­ki je nekaj dru­ge­ga kot skrb za gra­di­vo v papir­ni obli­ki,” raz­la­ga Sadek, ki izpos­tav­lja, da jim manj­ka infor­ma­ti­kov in da se bo kadrov­ska zased­ba v arhi­vih verjet­no zelo spre­me­ni­la.

Latin­š­či­na je še med nami

Mitja Sadek je magis­ter zgo­do­vin­skih zna­nos­ti ter pro­fe­sor latin­š­či­ne, ki je med dru­gim pre­ve­del tudi izol­ski sta­tut iz 14. sto­le­tja, to je obsež­no delo, ki ga je pre­va­jal tri leta, tri knji­ge sta­tu­ta so napi­sa­ne v latin­š­či­ni, četr­ta pa tudi v sta­ri ita­li­jan­š­či­ni, toč­ne­je, v bene­škem dialek­tu. “Gre za pomem­ben zgo­do­vin­ski vir, zako­nik sred­nje­ve­ške­ga mes­ta, s pomo­čjo kate­re­ga spoz­na­mo, kako so lju­dje žive­li, kak­š­na pra­vi­la so ime­li, kak­š­na je bila mora­la, gos­po­dar­sko in poli­tič­no živ­lje­nje,” raz­la­ga Mitja Sadek, ki se ne stri­nja s trdi­tva­mi, da je latin­š­či­na mrtev jezik. “Latin­š­či­na ni nič dru­ge­ga kot neka faza v razvo­ju roman­skih jezi­kov, kar pome­ni, da v teh jezi­kih latin­š­či­na še ved­no živi. Fran­coš­či­na, ita­li­jan­š­či­na, špan­š­či­na niso nič dru­ge­ga kot latin­š­či­na na pogo­vor­ni rav­ni.

Sadek doda­ja, da poleg tega latin­š­či­na še ved­no živi tudi v stro­kov­nem izra­zos­lov­ju. “Vsak dan govo­ri­mo latin­ske bese­de: miza, sala­ma, trak­tor …” ilus­tri­ra Sadek živost latin­š­či­ne, ki je pomem­b­na za jezi­kov­no samo­za­vest naro­da, zato se mu zdi veli­ka ško­da, ker so latin­š­či­no izri­ni­li iz šol­skih pro­gra­mov.

Pre­ko latin­š­či­ne pri­de­mo do teme­ljev naše civi­li­za­ci­je.”

Mitja Sadek pra­vi, da je ško­da, če se o zgo­do­vi­ni piše na suho­pa­ren način: “V naši tra­di­ci­ji zgo­do­vi­no­pi­sja ni niko­li viso­ko koti­ra­lo, če si pisal na zani­miv način, tako pisa­nje so pod­ce­nje­va­li, velja­lo je, da to ni znans­tve­no.”

Kaj bo v arhi­vih osta­lo za nami in o nas? Sadek: “Veli­ko stva­ri bo osta­lo za nami, se pa tu pos­tav­lja vpra­ša­nje vse­bi­ne. Bodo naši zanam­ci ponos­ni na to, kar smo dela­li? Mi bomo odš­li, za nami bodo priš­le nove gene­ra­ci­je, ki bodo žive­le s tem, kar mi danes ustvar­ja­mo.” Bodo pre­bi­ra­li naše tvi­te, ga vpra­ša­mo. Sadek odvr­ne: “Mor­da, a ne v Zgo­do­vin­skem arhi­vu Ljub­lja­na, ker mi jih ne bomo arhi­vi­ra­li.