Želela sem v muzej!

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Email -- 0 Flares ×

Intervju s mag. Nadom Čibej, direktoricom Pokrajinskega arhiva Koper

V arhivu sem zaposlena 19 let.

Kot mladenka sem želela študirati umetnostno zgodovino in zgodovino, pa sem se potem odločila za samostojno zgodovino. Želela sem v muzej. V različnih muzejih sem tudi delala kot študentka, po zaključenem študijo sem pripravništvo opravila v Mestnem muzeju v Ljubljani. V času pripravništva pa me je takratna direktorica muzeja prosila, če ji uredim dokumentacijo in sem se lotila. Z zanimanjem, z navdušenjem… in ker sem želela to delo opravljati čim dlje, sem urejanje zavlekla v nekaj mesecev. Po tematiki, po datumu, po pošiljatelju, po…..kar koli, le da sem to delala. Na koncu mi je svetovala, naj se prijavim v arhiv za opravljanje strokovnega izpita, ker je očitno to delo, ki mi leži. Po opravljenem strokovnem izpitu v muzeologiji sem se prijavila še na arhivski, pa so mi rekli, da moram biti zaposlena v arhivu za opravljanje tega izpita. Pa sem šla, v arhiv, in opravila strokovni izpit in ostala v arhivu, letos komaj devetnajst let. Na začetku me je zanimalo vse, vsa področja, terensko delo, in sem večino tudi opravljala. Ni mi bilo naporno slediti upravi, gospodarstvu, šolstvu, društvom, družbenopolitičnim organizacijam in še čemu istočasno (v koprskem arhivu nas je bilo 5 arhivistov), pisati na novo navodila, študirati zakonodajo, standarde, biti na terenu, telefonu, skrbeti za izobraževanje delavcev pri ustvarjalcih…. celo pisati magisterij na zgodovini. Ko je začela informatizacija v arhivih zelo intenzivno posegati v vse segmente stroke in postavljati nova izhodišča, sem želela biti zraven. Tako že od leta 2002 poskušam slediti razvoju in se učiti uporabe novih tehnologij.

Ker sem zelo hitro ugotovila, da brez zakonodaje in standardov težko razvijamo stroko, sem od leta 2004 vpeta v oblikovanje arhivske zakonodaje, od 2005 pa v delo slovenskega instituta za standardizacijo.

Danes je arhivistika bolj kot kadar koli prej vpeta v vsa strokovna in znanstvena področja in aktivno postavlja standarde na vseh področjih. Ker je to dvosmerna cesta je tudi več povratnih vplivov in iskanje ravnotežja in najboljših rešitev je dodatno delo za vse zaposlene v arhivih.

E-življenje tudi v arhivistiki dodaja novo noto, tako da bo v prihodnosti e-arhivistika del vsakdanjika in verjetno bo tudi izobrazba sledila temu. No ne glede na vse, se mi zdi, da je arhivistika na velika vrata izstopila iz nevidnosti in statusa pomočnice in postala pomemben igralec v delovanju od države do posameznika.

Direktorica arhiva sem od leta 2006.

Ker je naš arhiv majhen opravljam vlogo poslovnega in strokovnega vodje. To pomeni, da poleg organizacije dela v arhivu in skrbi za z zakonom predpisane akte, skrbim tudi za ljudi, gradivo, hišo, stike z javnostjo. Za vse to nosim tudi odgovornost. Biti vodja v današnjem času pomeni, da ob vseh omejitvah s strani ustanovitelja, uspeš krmariti med nalogami, zahtevami, preobremenitvami na eni strani in ljudmi na drugi strani. Problemi so vedno bili in vedno bodo, če pa na njih gledamo kot na izziv, če skupaj iščemo rešitve, se rešitev tudi najde. Zdi se mi, da je največji izziv, ko si na vodilnem mestu, ostati človek in človeški, predvsem do sodelavcev. Vedno sem zagovarjala timsko delo in se mi zdi, ko pogledam nazaj na naše projekte in dosežke, je to dejansko rezultat medsebojnega sodelovanja.

Moj delovni teden je precej podoben delovnem tednu mojih zaposlenih.

Običajno je prežet z nekaj sestanki bodisi na nivoju vseh arhivov ali ministrstva, bodisi z zaposlenimi ali ustvarjalci, priprava in obdelava dokumentov, ki jih pripravljam na nivoju zakonodaje, standardov, rednega poslovanja arhiva ali strokovnih izhodišč, strokovna obdelava gradiva za objave, razstave, predstavitve, sodelovanje z domačimi in tujimi institucijami, delo v projektih, kjer sodelujemo. Ob tem seveda tudi redno spremljanje aktivnosti v arhivu, delo s strankami, poslovnimi partnerji, finančne zadeve. Običajno v pavzi za malico, ki jo imamo skupaj v arhivu, opravimo še kakšen posvet, izmenjavo mnenj ali celo rešimo kakšen problem.

Meni je družina najpomembnejša in to pomeni, da svoj prosti čas posvečam družini, prijateljem in skupnim druženjem.

Predvsem mora biti v glavi jasno opredeljeno, kaj so prioritete v življenju in čemu posvetiš prosti čas. Seveda služba vstopi tudi v ta prostor občasno, ne sme pa to postati prednostna zadeva.

Najteže mi je ko ugotovim, da določeni odločevalci z levo roko zavržejo delo najboljših strokovnjakov.

Najtežje je slišati, da nekdo daje v nič izobrazbo, znanje in priznane dosežke ljudi na njihovih specialističnih področjih.

Človeško se je motiti, odgovorno pa je priznati napako in jo popraviti.

Določenim zadevam se včasih ni moč izogniti, določene napake storiš nehote ali v dobri veri, včasih zaupaš napačnim nasvetom. Do sedaj se je pokazalo, da pri napakah in zmotah zelo dobro deluje, če to na glas priznaš in se posvetuješ s sodelavci (ali domačimi, odvisno kje je narediš). Običajno je tudi rešitev lažja in enostavnejša, zaupanje pa je večje

Arhivistika je struka koja ima perspektivu. Absolutno da.

Dokler svet stoji in deluje, dokler ustvarjamo in beležimo, dotlej bo tudi arhivistika obstajala. Rasla, razvijala in spreminjala se bo skupaj s spremembami v našem delovanju, kar je prav. Spreminja se sicer počasneje kot svet okoli nas, a tako je dobro in pametno, ker lažje postavljamo smernice za daljše obdobje. Jaz osebno vidim arhivistiko kot ključni dejavnik pri oblikovanju razvojnih smernic, a tudi če ne bo tako intenzivna, ji izzivov ne bo zmanjkalo.

Poruka čitateljima:

Sodelujte in spoštujte se medsebojno, le tako lahko napredujemo, na vseh področjih!