Želela sem v muzej!

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Email -- 0 Flares ×

Inter­v­ju s mag. Nadom Čibej, direk­to­ri­com Pokra­jin­ske­ga arhi­va Koper

V arhi­vu sem zapos­le­na 19 let.

Kot mla­den­ka sem žele­la štu­di­ra­ti umet­nos­t­no zgo­do­vi­no in zgo­do­vi­no, pa sem se potem odlo­či­la za samos­toj­no zgo­do­vi­no. Žele­la sem v muzej. V raz­lič­nih muze­jih sem tudi dela­la kot štu­den­t­ka, po zaklju­če­nem štu­di­jo sem pri­prav­niš­tvo opra­vi­la v Mes­t­nem muze­ju v Ljub­lja­ni. V času pri­prav­niš­tva pa me je takrat­na direk­to­ri­ca muze­ja pro­si­la, če ji ure­dim doku­men­ta­ci­jo in sem se loti­la. Z zani­ma­njem, z nav­du­še­njem… in ker sem žele­la to delo oprav­lja­ti čim dlje, sem ure­ja­nje zav­lek­la v nekaj mese­cev. Po tema­ti­ki, po datu­mu, po poši­lja­te­lju, po…..kar koli, le da sem to dela­la. Na kon­cu mi je sve­to­va­la, naj se pri­ja­vim v arhiv za oprav­lja­nje stro­kov­ne­ga izpi­ta, ker je očit­no to delo, ki mi leži. Po oprav­lje­nem stro­kov­nem izpi­tu v muze­olo­gi­ji sem se pri­ja­vi­la še na arhiv­ski, pa so mi rek­li, da moram biti zapos­le­na v arhi­vu za oprav­lja­nje tega izpi­ta. Pa sem šla, v arhiv, in opra­vi­la stro­kov­ni izpit in osta­la v arhi­vu, letos komaj devet­najst let. Na začet­ku me je zani­ma­lo vse, vsa podro­čja, teren­sko delo, in sem veči­no tudi oprav­lja­la. Ni mi bilo napor­no sle­di­ti upra­vi, gos­po­dar­stvu, šol­s­tvu, druš­tvom, druž­be­no­po­li­tič­nim orga­ni­za­ci­jam in še čemu isto­čas­no (v kopr­skem arhi­vu nas je bilo 5 arhi­vis­tov), pisa­ti na novo navo­di­la, štu­di­ra­ti zako­no­da­jo, stan­dar­de, biti na tere­nu, tele­fo­nu, skr­be­ti za izo­bra­že­va­nje delav­cev pri ustvar­jal­cih…. celo pisa­ti magis­te­rij na zgo­do­vi­ni. Ko je zače­la infor­ma­ti­za­ci­ja v arhi­vih zelo inten­ziv­no pose­ga­ti v vse seg­men­te stro­ke in pos­tav­lja­ti nova izho­diš­ča, sem žele­la biti zra­ven. Tako že od leta 2002 posku­šam sle­di­ti razvo­ju in se uči­ti upo­ra­be novih teh­no­lo­gij.

Ker sem zelo hitro ugo­to­vi­la, da brez zako­no­da­je in stan­dar­dov težko razvi­ja­mo stro­ko, sem od leta 2004 vpe­ta v obli­ko­va­nje arhiv­ske zako­no­da­je, od 2005 pa v delo slo­ven­ske­ga ins­ti­tu­ta za stan­dar­di­za­ci­jo.

Danes je arhi­vis­ti­ka bolj kot kadar koli prej vpe­ta v vsa stro­kov­na in znans­tve­na podro­čja in aktiv­no pos­tav­lja stan­dar­de na vseh podro­čjih. Ker je to dvo­smer­na ces­ta je tudi več povrat­nih vpli­vov in iska­nje rav­no­tež­ja in naj­bolj­ših reši­tev je dodat­no delo za vse zapos­le­ne v arhi­vih.

E-živ­lje­nje tudi v arhi­vis­ti­ki doda­ja novo noto, tako da bo v pri­hod­nos­ti e-arhi­vis­ti­ka del vsak­da­nji­ka in verjet­no bo tudi izo­braz­ba sle­di­la temu. No ne gle­de na vse, se mi zdi, da je arhi­vis­ti­ka na veli­ka vra­ta izs­to­pi­la iz nevid­nos­ti in sta­tu­sa pomoč­ni­ce in pos­ta­la pomem­ben igra­lec v delo­va­nju od drža­ve do posa­mez­ni­ka.

Direk­to­ri­ca arhi­va sem od leta 2006.

Ker je naš arhiv maj­hen oprav­ljam vlo­go pos­lov­ne­ga in stro­kov­ne­ga vodje. To pome­ni, da poleg orga­ni­za­ci­je dela v arhi­vu in skr­bi za z zako­nom pred­pi­sa­ne akte, skr­bim tudi za lju­di, gra­di­vo, hišo, sti­ke z jav­nos­tjo. Za vse to nosim tudi odgo­vor­nost. Biti vod­ja v današ­njem času pome­ni, da ob vseh ome­ji­tvah s stra­ni usta­no­vi­te­lja, uspeš krma­ri­ti med nalo­ga­mi, zah­te­va­mi, pre­obre­me­ni­tva­mi na eni stra­ni in ljud­mi na dru­gi stra­ni. Pro­ble­mi so ved­no bili in ved­no bodo, če pa na njih gle­da­mo kot na izziv, če sku­paj išče­mo reši­tve, se reši­tev tudi naj­de. Zdi se mi, da je naj­ve­čji izziv, ko si na vodil­nem mes­tu, osta­ti člo­vek in člo­ve­ški, pre­dv­sem do sode­lav­cev. Ved­no sem zago­var­ja­la tim­sko delo in se mi zdi, ko pogle­dam nazaj na naše pro­jek­te in dose­žke, je to dejan­sko rezul­tat med­se­boj­ne­ga sode­lo­va­nja.

Moj delov­ni teden je pre­cej podo­ben delov­nem ted­nu mojih zapos­le­nih.

Obi­čaj­no je pre­žet z nekaj ses­tan­ki bodi­si na nivo­ju vseh arhi­vov ali minis­tr­stva, bodi­si z zapos­le­ni­mi ali ustvar­jal­ci, pri­pra­va in obde­la­va doku­men­tov, ki jih pri­prav­ljam na nivo­ju zako­no­da­je, stan­dar­dov, red­ne­ga pos­lo­va­nja arhi­va ali stro­kov­nih izho­dišč, stro­kov­na obde­la­va gra­di­va za obja­ve, raz­s­ta­ve, pred­sta­vi­tve, sode­lo­va­nje z doma­či­mi in tuji­mi ins­ti­tu­ci­ja­mi, delo v pro­jek­tih, kjer sode­lu­je­mo. Ob tem seve­da tudi red­no sprem­lja­nje aktiv­nos­ti v arhi­vu, delo s stran­ka­mi, pos­lov­ni­mi part­ner­ji, finan­č­ne zade­ve. Obi­čaj­no v pav­zi za mali­co, ki jo ima­mo sku­paj v arhi­vu, opra­vi­mo še kak­šen posvet, izme­nja­vo mnenj ali celo reši­mo kak­šen pro­blem.

Meni je dru­ži­na naj­po­mem­b­nej­ša in to pome­ni, da svoj pros­ti čas posve­čam dru­ži­ni, pri­ja­te­ljem in skup­nim dru­že­njem.

Pre­dv­sem mora biti v gla­vi jas­no opre­de­lje­no, kaj so pri­ori­te­te v živ­lje­nju in čemu posve­tiš pros­ti čas. Seve­da služ­ba vsto­pi tudi v ta pros­tor občas­no, ne sme pa to pos­ta­ti pred­nos­t­na zade­va.

Naj­te­že mi je ko ugo­to­vim, da dolo­če­ni odlo­če­val­ci z levo roko zavr­že­jo delo naj­bolj­ših stro­kov­nja­kov.

Naj­tež­je je sli­ša­ti, da nek­do daje v nič izo­braz­bo, zna­nje in priz­na­ne dose­žke lju­di na nji­ho­vih spe­ci­alis­tič­nih podro­čjih.

Člo­ve­ško se je moti­ti, odgo­vor­no pa je priz­na­ti napa­ko in jo popra­vi­ti.

Dolo­če­nim zade­vam se vča­sih ni moč izog­ni­ti, dolo­če­ne napa­ke sto­riš neho­te ali v dobri veri, vča­sih zaupaš napač­nim nasve­tom. Do sedaj se je poka­za­lo, da pri napa­kah in zmo­tah zelo dobro delu­je, če to na glas priz­naš in se posve­tu­ješ s sode­lav­ci (ali doma­či­mi, odvis­no kje je nare­diš). Obi­čaj­no je tudi reši­tev laž­ja in enos­tav­nej­ša, zaupa­nje pa je večje

Arhi­vis­ti­ka je stru­ka koja ima per­s­pek­ti­vu. Abso­lut­no da.

Dok­ler svet sto­ji in delu­je, dok­ler ustvar­ja­mo in bele­ži­mo, dotlej bo tudi arhi­vis­ti­ka obs­ta­ja­la. Ras­la, razvi­ja­la in spre­mi­nja­la se bo sku­paj s spre­mem­ba­mi v našem delo­va­nju, kar je prav. Spre­mi­nja se sicer počas­ne­je kot svet oko­li nas, a tako je dobro in pamet­no, ker laž­je pos­tav­lja­mo smer­ni­ce za dalj­še obdo­bje. Jaz oseb­no vidim arhi­vis­ti­ko kot ključ­ni dejav­nik pri obli­ko­va­nju razvoj­nih smer­nic, a tudi če ne bo tako inten­ziv­na, ji izzi­vov ne bo zmanj­ka­lo.

Poru­ka čita­te­lji­ma:

Sode­luj­te in spo­štuj­te se med­se­boj­no, le tako lah­ko napre­du­je­mo, na vseh podro­čjih!