Prešeren, kultura i olimpijski duh

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Email -- 0 Flares ×

Govor direk­to­ra Zgo­do­vin­skog arhi­va Celje na sre­diš­njoj sve­ča­nos­ti povo­dom pros­la­ve Slo­ven­sko­ga kul­tur­nog praz­ni­ka, odr­žan u Veli­koj dvo­ra­ni Narod­nog doma Celje 6. velja­če 2014. godi­ne
//http://www.zac.si/2014/02/07/preseren-in-olimpijski-duh-govor-direktorja-arhiva-na-slovesnosti-ob-kulturnem-prazniku-v-celju///

Spo­što­va­ni gos­pod župan, Celjan­ke, Celja­ni, zapos­le­ni in samo­za­pos­le­ni v kul­tu­ri, vsi, ki vas kul­tu­ra v naj­šir­šem pome­nu bese­de zade­va ali pa boga­ti, dober večer. Naj­lep­ša hva­la za izka­za­no pri­lož­nost, da ob kul­tur­nem praz­ni­ku spre­go­vo­rim. Več je izho­dišč, pre­ko kate­rih bi se lah­ko obr­nil na vas. Lah­ko bi se polo­til zade­ve s stra­ni kul­tu­re, ki je ins­ti­tu­ci­ona­li­zi­ra­na v okvi­ru naših celj­skih zavo­dov. Izho­dišč, verje­mi­te, ne bi zmanj­ka­lo. A naj se tokrat zade­ve ven­dar­le polo­tim kot nek­do, ki se je v Celje pre­se­lil. Kot Pri­mo­rec, zave­den Pri­mo­rec, a ven­dar­le tudi Celjan.

Sploh se ne spom­nim, kdaj sem bil prvič v Celju. Bilo je enkrat v devet­de­se­tih prejš­nje­ga sto­le­tja, sli­ši se zelo daleč, ko sem prvič hodil prav po Pre­šer­no­vi, bež­no se tega spom­nim, a vem, da mi je bilo takrat mes­to všeč, bilo je živah­no, butič­no. Imel sem čuden obču­tek, da se bom sem še vrnil. Vem, da sem se nekje zalo­til celo v tej mis­li, mož­nos­ti, dvo­mu. A tega si goto­vo nisem pred­stav­ljal na način, kot se je to zgo­di­lo kak­š­no dese­tle­tje kas­ne­je. Pač, živ­lje­nje gre svo­jo pot, nas pa, vča­sih se zaz­di, kdaj kar odbi­ja kot biljard­ne kro­gle sem in tja. Rad bi vam pove­dal, da se v Celju dobro poču­tim, da ima mes­to kar nekaj mož­nos­ti, da je rav­no prav enos­tav­no, hkra­ti pa tudi raz­no­li­ko, nudi to in ono. Mar­si­kaj sem že odkril, kaj tudi že bolj inten­ziv­no kot mar­si­ka­te­ri doma­čin, vem pa, da me nekaj tega tudi še čaka. Skrat­ka, v Celju mi ni hude­ga.  Goto­vo je k temu obču­tju pri­po­mo­glo malo mojih las­t­nos­ti, zago­to­vo pa ima veli­ko opra­vi­ti na tem tudi las­t­nost vas, ki tu v mes­to ob Savi­nji živi­te.

Svo­je pri­ja­te­lje sem našel po veči­ni prav v vrsti tis­tih, ki jim je kul­tu­ra bli­zu in ni čud­no, da sem se v to celj­sko kul­tur­no paj­če­vi­no ujel. Ko govo­rim o kul­tu­ri pa prav­za­prav ne mis­lim na kul­tu­ro, ki nas nago­var­ja iz medij­skih rubrik, ki se tiče­jo po eni stra­ni umet­nos­ti po dru­gi pa dos­top­nos­ti kul­tur­ne dediš­či­ne. Vse prej kot to. Kul­tu­ro mora­mo razu­me­ti in doje­ma­ti veli­ko šir­še. Kul­tu­re se mora­mo pos­lu­že­va­ti kot vred­no­te, ki naj vodi med­člo­ve­ški odnos in spod­bu­ja razu­me­va­nje. Kul­tu­ra je nekaj, kar je med mano in tabo, med nami. Delo, ki se ga tru­di­mo oprav­lja­ti delav­ci v kul­tu­ri pa je lah­ko le medij in spod­bu­je­va­lec bolj­še­ga med­se­boj­ne­ga razu­me­va­nja in pre­dv­sem spo­što­va­nja. Na kul­tu­ro tako prič­ni­mo gle­da­ti ne kot na nekaj, kar se dela in ustvar­ja zno­traj zavo­dov, dru­štev in posa­mez­nih ustvar­jal­cev, temveč kot na nekaj, kar naj to pre­se­ga in se doti­ka in dotak­ne vsa­ko­gar od nas, ki si deli­mo isti pros­tor in čas.

Ta čas in pros­tor pa si deli­mo zelo raz­lič­ni lju­dje. Sam lah­ko zatr­dim, da Pri­mor­ce v Celju lepo spre­je­ma­te. Nanje gle­da­te sicer pre­cej ste­re­otip­no, kot da bi bil vsak od tam odprt in vese­ljak, čeprav to nika­kor ne more drža­ti. Ni bilo vse­lej tako. V času po prvi voj­ni, ko v mes­tih spod­nje­šta­jer­ske­ga nem­ške­ga trd­njav­ske­ga tri­kot­ni­ka zaze­va prva nem­ška vrzel, so šte­vil­ni Pri­mor­ci, ki so beža­li pred fašiz­mom, svoj dom naš­li prav na Šta­jer­skem. Prav­za­prav so bili ti Pri­mor­ci naj­bolj naci­onal­no zave­den in izo­bra­žen sloj, a so jih kljub temu mno­gi spre­je­li s skep­so. Svoj dobri namen so mora­li doka­za­ti, čeprav so na kon­cu pre­cej homo­ge­ni­zi­ra­li narod­no ses­ta­vo pre­bi­val­s­tva. Tudi šte­vil­ne Celjan­ke in Celja­ni ste po pred­ni­kih priš­le­ki, mno­gi med vami tudi s pri­mor­ski­mi pri­im­ki.  Pomem­b­no se mi zdi, da bi tako kot Pri­mor­ce danes spre­je­ma­li vsa­ko­gar. Ne le tole­rant­nost, temveč odpr­tost za dru­gač­nost v vsa­kem pri­me­ru naj pos­ta­ne celj­ska kul­tur­na nor­ma, ki lah­ko naše knež­je mes­to le obo­ga­ti. In zvez­de v celj­skem grbu bodo še bolj zasi­ja­le.

Kul­tu­ra torej kot stan­dard odpr­tih med­člo­ve­ških odno­sov. Zdi se, da to spo­ro­či­lo pos­ta­ja ved­no bolj aktu­al­no. Vsak dan bolj se sre­ču­je­mo s tem, da je odraz sodob­ne­ga sve­ta tudi odtu­je­nost sočlo­ve­ka na eni stra­ni, na dru­gi pa do nara­ve. V teh dneh smo pose­bej sooče­ni s tako bole­či­no. V raz­miš­lja­nje o tem nas ne sili­jo le narav­ne katas­tro­fe. Pre­dv­sem med­člo­ve­ški odno­si v bolj urba­nih sre­di­nah so v nas­pro­tju s tis­ti­mi na pode­že­lju veli­ko bolj odtu­je­ni. Za sose­do­ve pro­ble­me noče­mo vede­ti, niti se vanje vme­ša­ti. Bolj udob­no je tako. Po svo­je zas­krb­lju­joč del sodob­ne urba­ne kul­tu­re je ta, da šele narav­ne katas­tro­fe prič­ne­jo v nas budi­ti občut­ke soli­dar­nos­ti.

Kul­tu­ro, v kate­ri je Pre­še­ren naz­drav­ljal »edi­nos­ti, sre­či, spra­vi« in v Zdrav­lji­ci izra­zi­to izpos­tav­ljal kolek­tiv­ni duh in med­so­sed­ske odno­se, ki naj teme­lji­jo na miru in spo­što­va­nju pa so moč­no nače­li tudi novi glo­bal­ni druž­be­ni tren­di. Pos­le­di­ca novih teh­no­lo­gij, ved­no zno­va poso­dob­lje­nih apli­ka­cij nam živ­lje­nje dela sicer udob­no, a ved­no bolj bli­sko­vi­to in hitro, tak­š­no, da se zalo­ti­mo kdaj v manj­vred­nos­t­nem občut­ku, kako smo ved­no v zaos­tan­ku. Moram še to, moram še ono,  nih­če si ne more pri­voš­či­ti, da bi ostal poseb­než, za kača­mi. Ta razvoj pa hkra­ti to druž­bo dela ved­no manj potr­pe­ž­lji­vo, ved­no bolj smo živ­č­ni in nes­tr­p­ni. Ob naku­pih, pred oken­ci na poštah, ban­kah, pos­ta­jah nismo več pri­prav­lje­ni čaka­ti, saj to vse lah­ko sto­ri­mo tudi dru­ga­če. Vse hoče­mo takoj in zdaj. Sko­raj vse lah­ko že ures­ni­či­mo pre­ko žep­nih zas­lo­nov na dotik ali pre­ko kli­ka, dveh. Ko zade­ve ne delu­je­jo pri­de do kolap­sa, druž­ba pa se bori na pra­gu nevro­tič­nos­ti. Pos­ta­li smo nemoč­ni ujet­ni­ki časa in pros­to­ra. A teh­no­lo­ški napre­dek melje dalje in nam ne le olaj­šu­je dejanj. Tako ime­no­va­ni nevro­mar­ke­ting vdi­ra že v naše možga­ne in posku­ša vpli­va­ti že na fazo naše­ga odlo­ča­nja.

In kaj ima s tem kul­tu­ra? Kul­tu­ra, ki se mani­fes­ti­ra v deja­njih posa­mez­ni­kov in ins­ti­tu­cij, temu težko kon­ku­ri­ra. Prav­za­prav so kul­tur­ni ustvar­jal­ci iz kre­ativ­cev in ustvar­jal­cev tren­dov pre­tek­lih sto­le­tij pos­ta­li v veli­ki meri le še sle­dil­ci tem teh­no­lo­gi­jam.

Če smem ošvrk­ni­ti le podro­čje arhi­vov, lah­ko rečem, da razvo­ju s teža­vo sle­di­mo. Vse­ka­kor pa bi bilo pre­cej bolj smi­sel­no, če bi se arhi­vi danes ukvar­ja­li s pro­ble­mi dol­go­roč­ne hram­be gra­di­va, ki nas­ta­ja v elek­tron­ski obli­ki, kot pa s tem, da je stro­ka pri­si­lje­na spuš­ča­ti se v polje poli­tič­nih inte­re­sov. Jas­no, kot zgo­do­vi­nar moram zago­var­ja­ti odpr­tost arhi­vov, a jav­nos­ti mora pos­ta­ti kon­č­no jas­no, da pro­ble­mi ne nas­ta­ja­jo tam, kjer se podat­ki hra­ni­jo, temveč tam, kjer se inter­pre­tri­ra­jo. Žal smo z leti in bli­sko­vi­to zame­nja­vo teh­no­lo­gij nosil­cev in for­ma­tov ogrom­no gra­di­va tudi že izgu­bi­li. Baze podat­kov pa se names­to v varo­va­nih arhi­vih zbi­ra­jo tam, kjer je kapi­tal in viso­ki inte­res,  ki ano­nim­nost in inte­gri­te­to sle­her­ni­ka lah­ko kupu­je. Ko nam tak­š­ne infor­ma­ci­je raz­kri­je žvi­žgač  je cel pla­net šoki­ran, a že tre­nu­tek kas­ne­je gre kara­va­na dalje, kot bi se ves svet na to požvi­žgal.

Malo je zna­no, da se tudi zapuš­či­na žvi­žga­ča Pre­šer­na, ki je names­to s tvi­ti na pro­ble­me sodob­ne­ga sve­ta opo­zar­jal s pesmi­jo, zelo sla­bo ohra­ni­la. Red­kok­do je to kdaj izpos­ta­vil, ne gle­de na to, kako veli­ko vlo­go je Pre­šern odi­gral v pro­ce­su naci­onal­ne eman­ci­pa­ci­je slo­vens­tva. Nih­če se ne vpra­ša, kaj vse bi bilo mogo­če in kaj vse bi lah­ko še črpa­li iz oseb­ne zapuš­či­ne pes­ni­ka, nje­go­vih zapi­sov, ko bi se ohra­ni­lo kaj več od tega, kar je bilo nekoč izda­no le v tiska­nem gra­di­vu. Bre­zča­sen um, kakr­šen je bil, bi nam bil goto­vo nav­dih tudi sko­zi kate­ri dru­gi zapis. Žal tega ni in vidi­mo, kak­š­na ško­da se naro­du zgo­di, ko poza­bi na zapi­se, ki ima­jo ne le prav­ni zna­čaj, ampak pre­dv­sem poten­ci­al, ki kre­pi kre­ativ­nost v lju­deh, v sodob­ni­kih, v kate­rem koli času in pros­to­ru se sled­nji že naj­de­mo.

Kul­tur­ni praz­nik bo v nas­led­njih dneh lepo sov­pa­del tudi z naj­ve­čjo fizkul­tur­no glo­bal­no mani­fes­ta­ci­jo.  Ob olim­pij­skih igrah nas bodo posku­ša­li poro­če­val­ci pre­pri­če­va­ti, da je šport tis­ti, ki Slo­ven­ce naj­bolj zdru­žu­je. Ni dvo­ma v tem, da nas uspe­hi raz­bre­me­ni­jo in tudi daje­jo nav­dih, je pa res da šport­ni­ki do njih ved­no bolj pri­ha­ja­jo zgolj in samo po svo­ji las­t­ni zas­lu­gi in po zas­lu­gi teh­no­lo­gi­je, ki jih pod­pi­ra. Šport je brez dvo­ma eden naj­po­mem­b­nej­ših izu­mov moder­ne dobe, pre­dv­sem ko govo­ri­mo o nje­go­vem vzgoj­nem pome­nu v fazi odraš­ča­nja pa tudi v fazi pros­to­čas­ne­ga sproš­ča­nja stre­sa vseh gene­ra­cij. Dej­stvo pa je, da je vrhun­ski, olim­pij­ski šport, ki se izpos­tav­lja kot ide­al, slab model za dejav­nost v kul­tu­ri. Meto­da vrhun­ske­ga špor­ta usme­rje­na v dose­ga­nje rezul­ta­ta za vsa­ko ceno se v živ­lje­nju sle­her­ni­ka ne more izka­za­ti za naj­bolj­šo. Za zla­to meda­ljo je pros­tor le za ene­ga. Kul­tu­ra, ne le tis­ta s stra­ni zavo­dov ali posa­mez­nih ustvar­jal­cev pa mora biti dos­top­na vsem. Kul­tu­ra, kot sem izpos­ta­vil, tis­ta, ki se tiče med­člo­ve­ške­ga odno­sa in spo­što­va­nja nje­go­ve enkrat­nos­ti in ena­ko­prav­nos­ti. Vrhun­ski šport pa je bolj kot kar­ko­li dru­ge­ga poka­za­telj neena­kos­ti. Tam ni nedo­ta­klji­vos­ti, za odv­zem pro­ti­do­pin­ške­ga tes­ta šport­ni­ka lah­ko zmo­ti­jo kadar­ko­li in kjer­ko­li, pogos­to jih kar sre­di noči meče­jo s pos­te­lje. Šport­ni­ki brez zaš­či­te na to mora­jo pris­ta­ti, ker je šport prav­za­prav poli­gon, kjer se libe­ral­ni kapi­ta­li­zem odra­ža v naj­bolj kru­ti sli­ki. Men­ta­li­te­ta v tež­nji po rezul­ta­tu za vsa­ko ceno se v kul­tu­ri, upaj­mo, niko­li ne bo udo­ma­či­la na enak način, četu­di jo že sprem­lja­mo. V tve­ga­nja za svo­je telo se spuš­ča­jo neka­te­ri umet­ni­ki; zavo­di, druš­tva in posa­mez­ni­ki, ki bi se mora­li dopol­nje­va­ti pa že tek­mu­je­jo med seboj. Še huje je, ker kul­tur­ni­ki med seboj ne bije­jo le boja za pres­tiž, ampak bije­jo celo boj za svoj obs­toj. V kul­tu­ri bi tek­mo­val­nost mora­la odpas­ti, kul­tu­ra naj bo odnos, ki odra­ža vred­no­te med­člo­ve­ške­ga spo­što­va­nja. Če v špor­tu kri­ti­ko moder­niz­ma komaj zaz­na­mo, jo mora kul­tu­ra izpos­tav­lja­ti. Moto višje, hitre­je, moč­ne­je, iska­nje mej, vses­ploš­no pri­se­ga­nje na izmer­lji­ve, nor­mi­ra­ne in kvan­ti­ta­tiv­ne rezul­ta­te ne sme pos­ta­ti vodi­lo delo­va­nja sodob­ne kul­tu­re.

V tem sve­tu, ki tako izra­zi­to izpos­tav­lja kon­ku­ren­č­nost in kjer pote­ka vsak­da­nja šport­na tek­ma za pre­ži­ve­tje, se zato nocoj vpra­šaj­mo, če bi danes Pre­šer­nu sploh uspe­lo? Nje­go­va zani­mi­va živ­ljenj­ska zgod­ba je hkra­ti tudi aktu­al­na. Kar pet­krat je neus­peš­no kan­di­di­ral na jav­nih razpi­sih za samos­toj­no advo­ka­tu­ro, kar 14 let je delal kot odvet­ni­ški pri­prav­nik. S šes­to proš­njo je uspel, a mu ven­dar še ved­no vsa­ko leto posve­ča­mo kul­tur­ni praz­nik. Pre­še­ren danes brez pod­po­re oko­lja ne bi uspel. Zato je pomem­b­no, zelo pomem­b­no, da kre­pi­mo ins­ti­tu­ci­je, ki za kul­tur­ne vse­bi­ne skr­bi­jo. V tem času še toli­ko bolj. Zelo pomem­b­no je, da pod­pre­mo posa­mez­ne ustvar­jal­ce in kre­pi­mo druš­tve­no in tudi lju­bi­telj­sko kul­tu­ro. Pod­po­re na kul­tur­nem podro­čju so danes potreb­ni, po šport­no, tako pro­fe­si­onal­ci kot ama­ter­ji. Naj pos­ta­ne tudi Pre­še­ren model naše­ga olim­pij­ske­ga juna­ka.

Pri­jet­no praz­no­va­nje kul­tur­ne­ga praz­ni­ka voš­čim in pri­voš­čim prav vsem. Praz­nuj­mo ga pre­šer­no in z mis­li­jo, da nam je prav kul­tu­ra v vseh pome­nih nje­ne bese­de na son­č­ni stra­ni Alp dala temelj, da smo tu kot narod sta­li in obs­ta­li.

Dr. Borut Bata­gelj