Zemljiška knjiga (od začetka do danes)

Že naši pred­ni­ki so sku­ša­li zava­ro­va­ti svo­jo nepre­mič­no las­t­ni­no. Ust­ne dogo­vo­re so pos­to­po­ma zame­nja­li s prav­ni­mi pos­li v obli­ki lis­tin, ki so jih shra­nje­va­li na poseb­nih mes­t­nih. Sko­zi sto­le­tja sta se obli­ka in način shra­nje­va­nja teh doka­zil dopol­nje­va­la in razvi­ja­la, z uved­bo neka­te­rih novih ključ­nih dopol­nil kot je uved­ba katas­tra, par­cel, par­cel­nih šte­vilk in seve­da zad­njo, elek­tron­sko poso­do­bi­tev,  je zem­lji­ška knji­ga dobi­la  obli­ko, kot jo poz­na­mo in seve­da upo­rab­lja­mo danes.

Uvod

Kaj sploh je zem­lji­ška knji­ga? Pra­vo jo opre­de­lju­je kot jav­no knji­go, ki jo vodi sodiš­če, vanjo pa se vpi­su­je­jo
a) nepre­mič­ni­ne in
b) z nji­mi pove­za­ne pra­vi­ce.
Vpi­su­je­jo se tako zem­ljiš­ča kot tudi stav­be. Poleg tega se vpi­su­je­jo stvar­ne pra­vi­ce (las­t­nin­ske pra­vi­ce, služ­nos­ti, hipo­te­ke) in neka­te­re obli­ga­cij­ske pra­vi­ce, za kate­re vpis dolo­ča zakon. Poseb­na kate­go­ri­ja pra­vic, ki se vpi­su­je­jo, so zem­lji­škok­njiž­ne pra­vi­ce. Le-te nas­ta­ja­jo in pre­ne­ha­jo z vpi­som v zem­lji­ško knji­go.

Pod­la­ga za vode­nje zem­lji­ške knji­ge je katas­ter. To je evi­den­ca, iz kate­rih so razvid­ni polo­žaj, obseg in povr­ši­na zem­ljišč, način izko­riš­ča­nja le-teh in nji­ho­va kul­tu­ra. Temelj­na prvi­na zem­lji­škok­njiž­ne­ga katas­tra je par­ce­la, zato je katas­ter zbir podat­kov o par­ce­lah na nekem obmo­čju. Par­ce­le so ozna­če­ne s šte­vil­ka­mi. Katas­ter se vodi po pra­vi­lih geodet­ske stro­ke. Na geodet­skem orga­nu lah­ko vsak­do dobi map­no kopi­jo z načr­tom dolo­če­ne­ga obmo­čja, na kate­rem je vri­sa­na par­ce­la, za kate­ro se zani­ma­mo. Od zem­lji­ške knji­ge se raz­li­ku­je po tem, da je ses­tav­ljen za dav­č­ne name­ne, med­tem ko je zem­lji­ška knji­ga civil­no-prav­ne­ga zna­ča­ja in slu­ži var­nos­ti pro­me­ta z nepre­mič­ni­na­mi .

V Evro­pi poz­na­mo danes  dva uve­ljav­lje­na prav­na sis­te­ma. Prvi je kon­sen­zu­al­ni , ki zaje­ma roman­sko prav­no sku­pi­no. Zanj je zna­čil­no, da je za pri­do­bi­tev stvar­nih pra­vic na nepre­mič­ni­ni potre­ben še razpo­la­gal­ni prav­ni posel in pri­do­bi­tve­ni način (vpis v zem­lji­ško knji­go).  Dru­gi prav­ni sis­tem je tra­di­cij­ski , ki pred­stav­lja ger­man­sko prav­no dru­ži­no. Zanj je zna­čil­no, da je za pri­do­bi­tev stvar­nih pra­vic na nepre­mič­ni­ni potre­ben še pola­gal­ni prav­ni posel in pri­do­bi­tve­ni način (vpis v zem­lji­ško knji­go. Pra­vi­ce se na teme­lju prav­ne­ga pos­la pri­do­bi­jo in se jav­no obja­vi­jo nepo­sred­no z vpi­som v zem­lji­ško knji­go. V prvi krog  spa­da­jo Fran­ci­ja, Ita­li­ja, Špa­ni­ja, Por­tu­gal­ska Bel­gi­ja, Romu­ni­ja itd., v dru­gi  krog pa Nem­či­ja, Avs­tri­ja, Švi­ca, Polj­ska, Češka, Slo­va­ška, Madžar­ska, Hrva­ška, Slo­ve­ni­ja itd.

Slo­ven­ska zem­lji­ška knji­ga je tako jav­ni regis­ter, ki ga vodi sodiš­če. V zem­lji­ško knji­go vpi­sa­ni podat­ki uži­va­jo jav­no zaupa­nje. Vsak­do se lah­ko zane­se na nji­ho­vo pra­vil­nost in popol­nost. Danes v Slo­ve­ni­ji ne poz­na­mo poleg sploš­ne zem­lji­ške knji­ge še poseb­nih zem­lji­ških knjig, kot so rudar­ske, želez­ni­ške. (…)

→ link na cijeli članak